Tiskane izdaje
Sanjali so o svobodi. In tudi videti je kot v sanjah. Veliki, morda največji festival svobode; utopija v živo. Na stotine ljudi je plesalo tradicionalne turške in kurdske plese. Iz zvočnikov so po vsem Taksimu in bližnjemu parku Gezi odmevale latinskoameriške revolucionarne pesmi.
Osrednji Istanbul, sicer središče radikalnega potrošništva na pogon niča, so preplavile rdeče-črne anarhistične zastave. Zidovi so bili – v številnih obiskih Istanbula še nikoli prej v središču mesta nisem videl niti ene same »subverzivne« politične parole – popisani z več sto grafiti, ki so modernega turškega sultana označevali za fašista in ga pozivali k takojšnjemu odstopu. Ljudje so si, tisoče jih je bilo, hodili nasproti, se objemali, ponosno kramljali s popolnimi tujci in skakljaje vzklikali protestniška gesla. V stranskih ulicah so sproti nastajali novi bendi. Zrasle so cestne knjižnice. V parku so bile politične in celo kuharske delavnice. Dišalo je po veganskem kariju, ki so ga prostovoljci delili utrujenim protestnikom in naključnim zijalom. Skupina zdravnikov je v parku, o njegovi usodi bodo prebivalci Istanbula najverjetneje odločali na (vsiljenem) referendumu, postavila »poljsko bolnišnico«, kjer so sproti oskrbovali žrtve spopadov s policijo. Navijači treh sicer sovražnih istanbulskih nogometnih moštev Galatasaraya, Fenerbahčeja in Bešiktaša so objeti vzklikali skupna gesla. Istanbul United. Na stotine ljudi je podnevi spalo v šotorih in nabiralo energijo za večerne in nočne proteste. Povsod so imele vodilno vlogo ženske, jezne in užaljene zaradi režimskega vmešavanja v njihovo intimno.
To je bil tudi ključen razlog, zakaj so protesti sploh nastali. Turške oblasti so z vladajočo Stranko pravičnosti in razvoja (AKP) na čelu v zadnjih desetih letih gospodarske rasti in pospešene modernizacije države, ki so jo zaznamovali dubajsko gigantski infrastrukturni projekti, podobno kot s krajino ravnale s svojimi državljani. Imele so jih za objekt, in ne subjekt. Uklonljivost objekta je bila za predsednika turške vlade Tayyipa Erdoğana nekaj samoumevnega. Preobrazbo objekta v subjekt so oblasti – kako slaba šala je besedna zveza »turška demokracija«! – kaznovale z zaporom. V ječi je v zadnjih letih končalo stotine novinarjev, odvetnikov, aktivistov, študentov, svobodoljubov.
Erdoğanu – njegov državni kapitalizem s skrajno omejenimi človekovimi in delavskimi pravicami pomeni mokre sanje načrtovalcev nove Evrope – v tujini nihče ni gledal pod prste. Nasprotno. Mediji, think-tank in politične (tudi ekonomske) elite so mu hitro začele peti večno slavo. Zato sta bila njihov molk in poznejša zadrega ob režimskem brutalnem obračunu z v prvi fazi popolnoma miroljubnimi protestniki, predvidljiva. Ironično je, da ima Erdoğan kar prav, ko evropskim birokratom sporoča, da mu nimajo pravice soliti pameti. Ne le zaradi tega, ker je uradni Bruselj zaradi notranjega rasizma zaustavil – za prihodnost EU ključno – turško približevanje Evropski uniji. Turške oblasti med drugim dobro vedo, kaj je evropska finančna hunta s pomočjo svojih lokalnih kolaborantov v zadnjih petih letih storila v Grčiji in to bodo lahko kadar koli uporabila v svoj, antidemokratični prid.
Potem ko je v Turčiji, kjer so protesti hkrati potekali v 68 mestih, padel zid strahu, sta se trg Taksim in park Gezi, središče svetovnega svobodoljubja, z okolico spremenil v največjo zasedeno javno površino v moderni zgodovini, ki je hkrati spominjala na svobodno območje Christiania v Københavnu in kairski Tahrir v najboljši formi. A vseskozi je bilo jasno, da bo predsednik turške vlade Tayyip Erdoğan na krilih svojega diktatorskega božjega sindroma in s pomočjo svoje brutalne policije vrnil udarec: bilo je jasno, da bo njegov egocentrični, do obisti samozadovoljni in nereflektirani imperij vrnil udarec. Bilo je le vprašanje časa.
Čeprav je bilo preprosto prelepo, da bi trajalo več kot le dva tedna, so bili protesti izjemno uspešni. Subjekt je nepovratno dokazal, da ni objekt. Svoboda je dobila javen glas in prostor. V diktaturi državnega kapitalizma je to velik dosežek. Že danes se ga lahko spominjamo z veliko mero nostalgije.
