Tiskane izdaje
Nogometno Olimpijo so vodili predsedniki vseh vrst. Od udbovcev (v sedemdesetih letih minulega stoletja nekdanji prvi mož Kompasa Egon Conradi), tajkunov (Ivan Zidar, Conradijev naslednik) do političnih nameščencev druge kategorije (Anton Colarič kot Zidarjev naslednik). Zadnji predsednik stare Olimpije pred njenim mrkom je bil Zidarjev dolgoletni tesni sodelavec in finančnik pri SCT Borut Gaberšek. Razlikovali so se samo po tem, koliko so tudi dejansko gojili čustev do Olimpije in nogometa. Ni nujno, da jim je zelena kri tekla po žilah zaradi nogometa, predvsem jim je morala zaradi Olimpije. Ali zaradi ukaza s partijskega vrha! Svojega denarja niso dajali, časa kar nekaj.
Zdajšnja Olimpija, ki je dejansko vstopila na slovensko nogometno prizorišče šele leta 2009 z uvrstitvijo v 1. SNL, potem ko so jo Slovenci, udbovci, tajkuni in manj vplivni politiki porinili na rob mrka, je imela tri predsednike (še Francija Zavrla) in predsednico (Katarino Benedik). A le Izet Rastoder in Milan Mandarić izhajata iz vrst močnih ter samoniklih poslovnežev. Za oba je značilno, da sta se med uspešne in cenjene biznismene prebila z lastnim trudom in znojem ter na globalnem trgu. Toda prav tako kot za večino bogatašev tudi zanju velja, da ni primerno, da se ju sprašuje o tem, kako sta zaslužila prvi milijon.
Medtem ko je za trgovca z bananami, Rastoderja, veljalo, da o nogometnem poslu ni imel veliko pojma in da so ga domala prisilili, da je prevzel klub, pa za milijonarja iz Silicijeve doline Mandarića velja ravno nasprotno. O nogometu in zakonitostih njegovega delovanja ve veliko. V več kot 40-letni nogometni karieri je bil poslovno izjemno uspešen, najboljše izkušnje in zaslužke je pridobival v zibelki nogometa Angliji. Tudi zdajšnji senzacionalni vodilni klub »premier league« Leicester ima nekaj njegovih sledi, saj ga je dvignil od »mrtvih« in nato za zajeten zaslužek prepustil bogatemu tajskemu nasledniku Vichaiju Srivaddhanaprabhi. Ampak niti izkušnje na najzahtevnejši sceni, tehnološko najsodobnejši in povrhu podprti z največ znanja, Mandariću v Sloveniji še niso prav veliko koristile, razen pri prodaji »zlatnine«, ki jo je nasledil v podobi Andraža Šporarja in Ezekiela Hentyja, na tuji trg. Kar pa samo potrjuje znano dejstvo, da je vzpostavitev šampionskega in poslovno uspešnega kluba izjemno zahtevna in nepredvidljiva naloga. Pri čemer je sreča eden od najpomembnejših dejavnikov.
Mandarić mi je v neformalnem delu pogovora – naj mi bralci oprostijo, ker vsega, kar mi je zaupal, tudi zaradi spoštovanja do predsednika nisem prenesel na papir ali na splet – z iskrenostjo vlil upanje, da bo Olimpiji postavil trdne temelje, na katerih bo lahko uresničil svoje in predvsem ambicije navijačev. Ima zeleno kri! Eno manjšo skrivnost pa bom le izdal. Izbral je Olimpijo, lahko pa bi tudi Delo! Ponujali so mu ga. »Nisem se videl v tem poslu,« je priznal.
