Predvidljivost kurdske tragedije

Površnemu opazovalcu dogajanj(a) na Bližnjem vzhodu se je še pred nekaj meseci gotovo zdelo, da so Kurdi - tako v Iraku kot v Siriji - v najboljšem geostrateškem položaju v moderni zgodovini.

Iraški Kurdi so se odpravljali na dolgo napovedovani referendum o neodvisnosti. Kljub skoraj popolni odsotnosti podpore v mednarodni skupnosti je predsednik kurdskih regionalnih oblasti na severu Iraka Masud Barzani vztrajal pri svojem in konec septembra lani je velika večina prebivalcev iraškega Kurdistana na ljudskem glasovanju podprla nastanek neodvisne kurdske države. Ob tem je koalicija iraške vladne vojske, šiitskih milic, mednarodnega letalstva in kurdskih pešmerg iz porušenega Mosula pregnala samooklicano Islamsko državo in ji prizadejala ključen vojaški poraz.

Po plebiscitu je sledila streznitev. Iraške sile so - s soglasjem širše mednarodne skupnosti - zasedle 40 odstotkov ozemlja predvidene kurdske države in polovico naftnih vrtin. Kurdska politika se je sesula sama vase. »Zavezniki« so se (nikakor ne prvič) prelevili v - izdajalce.

Sirski Kurdi - oziroma Sirske demokratične sile (SDF), ki jih večinoma tvorijo sirski borci - so v istem času in prav tako s pomočjo mednarodne koalicije pripadnike skrajne sunitske milice pregnali tudi iz Rake, prestolnice kalifata. V trenutku vstopa v Rako so imeli sirski Kurdi pod nadzorom približno četrtino sirskega ozemlja, ki se od iraške meje prek treh večinoma kurdskih provinc razteza skoraj do Sredozemlja. Z vzpostavitvijo avtonomnega območja Rojava (»zahodni Kurdistan«), ruskim vabilom na »vzporedno« mirovno konferenco v Soči, aktivnim sodelovanjem z Moskvo in Washingtonom ter ključno vlogo, ki so jo odigrali v boju z Islamsko državo, so bili še pred nekaj tedni vojaško in politično močnejši kot kadar koli.

Oziroma se je tako zdelo. Vodstvo sirskih Kurdov, ideoloških sorodnikov Kurdske delavske stranke (PKK), je v zadnjih dveh letih in pol vojaških uspehov večkrat prestopilo kurdske etnične meje. V pijanosti zmagoslavja in naivnosti prepričanja v večnost svojih zavezništev s ključnimi zunanjimi igralci sirske vojne - in Damaskom - so delali zaporedne napake v korakih. »Zavezniki« so jim to ne le dovoljevali, temveč tudi omogočali.

A že dolgo časa je bilo jasno, najkasneje pa od začetka turške operacije Ščit Evfrata konec avgusta 2016, da bo »realpolitika« tudi sirskim Kurdom izdala račun. Turška vojaška operacija Oljčna vejica, ki jo je Ankara sprožila s privolitvijo kurdskih »zaveznikov«, ne bo trajala le nekaj dni: namenjena je uničenju kurdske avtonomije, turške oblasti pa so pripravljene na vojno.

Kurdi so bili, ujeti v zanko lastnega (navideznega) uspeha, znova žrtvovani. In kako žalostno predvidljivo je bilo to.