Predvolilni strel v koleno

V tednu, katerega konec držite v rokah, je vrag dokončno odnesel šalo. Potem ko sta grška in italijanska kriza potisnili območje evra na rob prepada (nekateri pravijo, da že čezenj), se je začela nevarno višati tudi cena, po kateri se Slovenija lahko zadolžuje na tujih trgih. Da bi vsaj malo pomirila finančnike in obresti spravila pod tistih psiholoških sedem odstotkov, je vlada pozvala parlament, naj vendarle sprejme različico intervencijskega zakona, ki ga je predlagala stranka Zares in s katerim bi vsaj za silo oklestili javne izdatke.

Če se zgodi, da bo prihodnjo vlado vodil Janez Janša, bo moral v pogajanjih s sindikatom javnega sektorja sam ugrizniti v jabolko, ki bo toliko bolj kislo, kolikor dlje bomo odlašali z zakonom. Zavrnitev reform (pokojninska, delo na črno in malo delo) in vladna kriza povzročata dvom finančnih trgov o sposobnosti naše države, da bo odplačevala svoje dolgove. Svoj delež k nastalim razmeram je brez kančka dvoma prispevala tudi SDS. A že če ostanemo na ravni politične preračunljivosti, je jasno, da bi bilo dosti bolj oportuno, če bi SDS dopustila, da intervencijski zakon sprejme odhajajoči parlament, saj bi se nova vlada (kakršnakoli že bo) tako vnaprej znebila velikega mlinskega kamna.

Ker so se parlamentarne stranke dogovorile, da bodo v času po razpustitvi parlamenta obravnavale samo akte, ki imajo vnaprej zagotovljeno dvetretjinsko podporo, SDS v navezi z Jelinčičevimi nacionalisti zakona sploh ni bilo težko minirati. A prav to je bil dobro merjen in z ničimer izzvan strel v koleno.

Janša je v petek popoldne pojasnjeval, da imajo v SDS pripravljeno svojo različico intervencijskega zakona. Kakšna je, ni želel povedati, češ da si noče zapirati manevrskega prostora. A takšna logika ima veliko luknjo: pri kratkoročnem zmanjševanju javnih izdatkov ni hude znanosti, in če bo Janša v vlogi predsednika vlade res hotel kaj doseči, njegov predlog ne bo mogel biti bistveno drugačen od tega, ki ga je pred dnevi zavrnil.

Še več. Janša opozarja, da bi se (delno) neusklajeni zakon kaj lahko znašel na referendumu in da bi takšna poteza novi vladi zvezala roke v času, ko je potrebno hitro ukrepanje. A to bo potrebno ne glede na rezultat volitev in sestavo vlade, zato je – če Janšo referendum res skrbi – bolje, da se zgodba z morebitnim referendumom o intervencijskem zakonu začne in konča čim prej.

Tvegajmo špekulacijo: če intervencijskem zakonu nasprotuje le tisti del sindikatov javnega sektorja, ki jih po razkolu v pogajalski skupini »obvladuje« Posedi, potem ima referendumska pobuda brez politične zaslombe razmeroma malo možnosti za uspeh. Povedano drugače: sprejem ali zavrnitev intervencijskega zakona nista odvisna od volje sindikatov (ti ga v večini podpirajo, pa čeprav s stisnjenimi zobmi), ampak zgolj in samo od politične modrosti SDS in njenega vodje.

Ta modrost se lahko še vedno pokaže. Zadnje informacije kažejo, da utegneta Miščevič in Posedi vendarle toliko zbližati stališča, da bo njuna pogajalska skupina oblikovala enotno mnenje do intervencijskega zakona. To pa bi pomenilo, da bi SDS ostala brez ključnega argumenta, s katerim nasprotuje zakonu, in tako bi dokončno postalo jasno, ali se (za zdaj še) največja opozicijska v predvolilnem času igra z usodo naroda ali pa premore dovolj trezne presoje in bo (četudi za ceno odstotka ali dveh priljubljenosti) ravnala preudarno.

Končno smo dobili prvo pravo predvolilno temo. Ironija je, da gre tako rekoč za vprašanje preživetja. Verjetno ga ni boljšega vatla, po katerem lahko merimo primernost strank, da vodijo državo.