Preganjani

Ali in Hasid prihajata iz Kabula. Pravita, da sta stara dvaindvajset in enaindvajset let, a sta videti precej mlajša. Sta bolj dečka kot moška. Iz afganistanske prestolnice sta, podobno kot desettisoči njunih sonarodnjakov, na pot proti Evropi krenila pred poldrugim mesecem, ko so se begunci iz Srednje Azije začeli množično priključevati tako imenovani balkanski begunski poti. Ko se je ta odprla in se je na Balkanu in v Srednji Evropi vzpostavil nekakšen koridor, se je ob koncu poletja močno povečalo tudi število afganistanskih (in pakistanskih) beguncev, ki čez Iran in Turčijo potujejo proti Nemčiji in, vedno bolj, tudi skandinavskim državam.

Če so sredi poletja na begunski poti – na podlagi lastnih ocen – v veliki večini (80 do 85 odstotkov) prevladovali Sirci, ti v zadnjih dneh zaradi močno povečanega števila Afganistancev predstavljajo le še dobro polovico ljudi, ki potujejo proti obljubljeni deželi.

Ali in Hasid sta v hladni noči v šentiljskem namestitvenem centru – na slovenski strani meje – ves čas stala skupaj. Prijatelja sta, iz otroštva. Skupaj sta hodila v šolo, skupaj sta načrtovala prihodnost in skupaj sta šla na pot, za katero sta denar zbrali njuni razširjeni družini. Da sta prišla do slovensko-avstrijske meje, sta porabila (vsak) po 2500 dolarjev. Ta denar bosta morala nekoč vrniti – razširjena družina ju razume kot svojo investicijo, ki se ji(m) mora na dolgi rok dobesedno izplačati.

Kljub temu da sta Ali in Hasid vnaprej vedela, da bo prekleto težko, sta z veseljem krenila na dolgo, nepredvidljivo in izjemno tvegano pot, katere vrhunec je bilo zanju nočno prečenje morske ožine med Turčijo in Grčijo. Tik pred obalami Lezbosa se je prenapolnjen gumijast čoln, v katerem je bilo več kot petdeset ljudi, prevrnil. Oba sta neplavalca. Morja še nikoli prej nista videla. Njuna reševalna jopiča, ki sta ju kupila v turškem Izmirju, središču tihotapske mafije, sta bila ponarejena. Hitro sta se napila vode in Alija in Hasida povlekla proti morskemu dnu. Preživela sta zaradi pomoči drugih beguncev, ki so ju zvlekli na kopno.

Deset dni pozneje ju je v sicer dobro delujočem slovenskem namestitvenem centru močno zeblo. Tresla sta se in šklepetala z zobmi. Pokašljevala sta, a vsak trenutek sta želela izkoristiti, da bi od obiskovalca izvedela čim več. O tem, kdaj bosta lahko nadaljevala pot. O tem, kaj ju čaka v Nemčiji ali, morda, na Švedskem. O tem, ali bosta lahko nadaljevala šolanje. O tem, ali bodo Nemci resnično začeli vračati Afganistance, ki ne prihajajo neposredno iz vojnih žarišč? O tem, zakaj v sprejemnih in namestitvenih centrih Afganistance obravnavajo drugače (slabše) kot Sirce. O tem, ali vemo, kaj se dogaja s Hazari, preganjanim ljudstvom, ki mu pripadata. Ljudstvom, ki je bilo v zgodovini žrtev vseh. Ljudstvom, ki še zdaleč ni le žrtev vojn, ampak tudi sužnjelastništva in notranjega rasizma. Ljudstvom, ki med afganistanskimi begunci – glede na demografska razmerja znotraj države – predstavlja večino. Ljudstvom, ki beži zaradi vseh razlogov, zaradi katerih je mogoče bežati. Ljudstvom, ki ga varuhi reda in miru na različnih evropskih mejah posplošeno uvrščajo med Afganistance in skupaj s Paštuni zapirajo v iste šotore, kar je sprožilo že kar nekaj sporov.

Ljudstvom, ki bi ga morali zaščititi. A se to ne bo zgodilo. Ne v Nemčiji, ki že spreminja svojo azilno politiko in jasno napoveduje nenapovedane repatria­cije, ne na Švedskem, ne drugod v Evropski uniji, kjer bodo v prihodnjih mesecih ravno Afganistanci (in z njimi večina Hazarov) doživeli največ­je razočaranje, saj jih bo Evropa skoraj gotovo zavrnila in poslala nazaj. Domov. V vojno, revščino in smrtno nevarno spiralo dolga ter medetničnih obračunavanj.

»Ne bova se vrnila domov. Zapravila sva denar, ki sva ga dobila za pot. Morava končati šolanje in si čimprej najti delo. Denar, ki ga bova zaslužila, bova po obrokih vračala družini. Če naju bodo nasilno vrnili, se nama bosta družini odrekli. Nobenih možnosti ne bova imela več. Ko sva odšla iz Kabula, sva vedela, da se nikoli ne bova vrnila. Zbežala bova, če bo treba. Nekdo naju bo že sprejel, saj je to vendar Evropa. Nikomur nisva ničesar storila. Domov ne moreva. Ubili naju bodo,« sta pred velikim in osvetljenim šotorom v Šentilju pripovedovala Ali in Hasid. Vneto sta iskala brezžični signal – svojima družinama sta hotela sporočiti, da je z njima vse v redu in da bosta kmalu v Nemčiji.

Ponudila sta mi piškote z mlekom in se poslovila.