Zadnje tedne je v ameriških medijih precej odmevala novica o verjetni štirikratni podražitvi cepiv mRNK proti covidu-19. S sedanjih 30 dolarjev, ki jih za Pfizerjevo cepivo plačuje država (in je prebivalstvu na voljo brezplačno) naj bi se po prenehanju sporazuma z državo cena zvišala na 110 do 130 dolarjev za odmerek. Seveda so se takoj pojavili komentarji o Pfizerjevi lakomnosti, saj je družba leta 2021 prav zaradi cepiv proti covidu-19 podvojila dobiček na 22 milijard dolarjev. A v Pfizerju odgovarjajo, da bodo s tem samo »normalizirali« ceno svojih cepiv na ameriškem trgu, saj je sedanja cena zaradi sporazuma z državo le nekoliko višja od cene v EU (20 evrov). »Normalno« so namreč originatorska (inovativna) zdravila v ZDA približno štirikrat dražja kot v EU in s štirikratno podražitvijo bi cepiva proti covidu-19 samo dosegla primerljive ameriške maloprodajne cene z drugimi cepivi (na primer s cepivom proti pnevmokoku).

Fenomen nekajkrat dražjih originatorskih zdravil v ZDA je že dolgo znan pojav, ki je nastal zaradi popolnega nevpletanja države v »prosti trg«. Čeprav naj bi prosti trg zaradi konkurence sam po sebi privedel do nizkih cen, to v ZDA velja samo za prosti trg generičnih zdravil. To so zdravila, ki jim poteče patentna zaščita (po okoli 20 letih) in jih zato lahko začenjajo izdelovati številni proizvajalci. Cena generičnih zdravil je v ZDA primerljiva ali celo nižja kot cena v EU.

Vzrok za draga originatorska zdravila v ZDA je znan in poučen tudi za načrtovanje zdravstva v EU. Po eni strani je zelo malo farmacevtskih družb, ki zmorejo stroške registracij novih zdravil, zato pri novih, inovativnih zdravilih težko govorimo o resnični konkurenci, ko se neko zdravilo pojavi na trgu. Farmacevtski analitiki in razvojniki imajo pregled nad maloštevilno konkurenco in skrbno načrtujejo prevzem določene tržne niše. Patentna zaščita zato ustvari večinoma dvajsetletni monopol, ceno zdravila pa določijo pogajanja z velikimi odjemalci. To so v ZDA zdravstvene zavarovalnice, medtem ko so v EU in Združenem kraljestvu pogajalci države, saj so javni zdravstveni sistemi v Evropi tradicionalno centralizirani in pod budnim skrbništvom držav.

S sedanjih 30 dolarjev, ki jih za Pfizerjevo cepivo plačujejo ZDA (in je prebivalstvu na voljo brezplačno) naj bi se po prenehanju sporazuma z državo cena zvišala na 110 do 130 dolarjev za odmerek. FOTO: Leon Vidic/Delo

Zdravstvenih zavarovalnic v ZDA v resnici ne moti visoka cena zdravil in medicinskih postopkov, saj jo vključijo v premije zdravstvenih zavarovanj. Visoke samoplačniške cene zdravil so v ZDA samo dodaten argument zavarovalnic, da se je treba zavarovati z dobro zavarovalniško polico, če hoče biti človek brez skrbi glede morebitnega pojava bolezni ali potrebe po zdravljenju.

V ZDA imajo izjemno razvito vrhunsko medicino, ki je zaradi velikih finančnih možnosti koncentrat tehnologije, organiziranosti in znanja. Vendar je njihova vrhunska medicina veliko ljudem zaradi slabih zavarovanj ali odsotnosti teh nedostopna. Zato se v tako zdravstveno razslojeni družbi, kot so ZDA, vedno razvije tudi močan mazaški trg zdravstvenih »storitev«. Tisti, ki si lahko privošči dobra zavarovanja, ne bo v ZDA niti pomislil na mazača, tisti, ki jih nima, pa navadno sledi občutku, da nekaj vseeno mora narediti. Človek, ki nekega vrhunskega posega ne more plačati, vseeno potrebuje zavest, da je za bolno mater, očeta ali zase nekaj naredil. Če ne (z)more financirati zdravljenja za 100.000 dolarjev, bo zaradi pomiritve svoje stiske začel verjeti nekomu, ki bo hotel »samo« 10.000 dolarjev. Ne glede na objektivno učinkovitost terapije.

Zato je tako pomembno, da v EU varujemo in ohranjamo kulturni in politični konsenz, da človek zaradi bolezni ne sme biti bistveno finančno prizadet ali celo obubožati. Ne glede na podrobno ureditev zdravstvenega sistema in financiranja, ki je posledica različnih zgodovinskih okoliščin, se vse evropske države zavedajo, da javno zdravstvo ni prosti trg in ne more biti prosti trg za nikogar. Še najmanj pa za farmacevtsko industrijo. Ta se je zaradi narave regulatornih postopkov skrčila na samo nekaj izjemno velikih multinacionalk s proračuni, primerljivimi s proračuni večjih držav. Zato so pogajalci za cene lahko samo velike države ali skupnosti držav, kot je EU. Pogled na cene zdravil v ZDA ni zato, da bi nas navdajal z zgražanjem nad »prekleto farmacijo«, ampak je koristen napotek, da je treba partnerstvo s farmacijo vzpostaviti drugače kot v ZDA.

Kajti farmacija je industrija, brez katere objektivno ni mogoče doseči dostopa do zdravljenja za vse ljudi. Če želimo učinkovito medicino za vse, za milijarde ljudi, je nujna njena standardizacija, in industrializacija, in prav to počne farmacija. Zelo veliko ljudem se na starost, na primer, zamotnijo očesne leče in izgubijo vid. Kdo bo izdelal na stotine milijonov leč in zagotavljal njihovo kakovost? Enako je z umetnimi kolki, koleni, zaklopkami, žilami, stotinami zdravil in diagnostičnih aparatur. Zdravniki smo brez farmacije nemočni, saj ne znamo čarati, da bi pomagali bolnikom. Seveda farmacija dela za dobičke, vodijo jo ekonomisti, kot vsa podjetja tega sveta. Naloga politike pa je, da najde ravnovesje med javnim in industrijskim interesom. Kot posamezniki pa se težko zgražamo nad farmacijo, če imamo doma brez slabe vesti gospodinjske aparate, televizorje in računalnike, ki jih industrija izdeluje z enakim interesom, kot farmacevti izdelujejo zdravila.

***

Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.