Tiskane izdaje
Predsednik državnega zbora Milan Brglez je bil preteklo soboto po predsedniku države Borutu Pahorju pred dvema letoma v Tolminu druga žrtev pesmi in žvižgov med uradnim govorom na prireditvi. Proslava ob okrogli obletnici priključitve Primorske k Sloveniji oziroma Jugoslaviji z naslovom Primorska. Puntarska. je imela že s takim naslovom vse pogoje za vsaj manjši eksces.
Neuspela prigovarjanja nekaterih organiziranih skupin vrhovnim politikom, da naj se »po sramoti v Ajdovščini, kjer se je premier Miro Cerar skoraj opravičil domobrancem«, in romanju Pahorja na »naonacifašistično zborovanje« v Rovte, so izpolnila pogoje za kaj večjega.
Preslišana opozorila in kratkovidna miritev strasti z menjavo osrednjega govorca (Brgleza namesto Cerarja) so bili povod za Puntarsko pesem in nadležno piskanje piščalk. Čeprav so uporniške skupine, ki se jim je pridružil še del uradnih praporščakov, bržkone zadele bistvo, s pretiravanjem niso dostavile sporočila ne politikom ne ostalemu občinstvu.
Po začetnem odobravanju množice je sledilo odkrito nasprotovanje večine, ki se je želela z iskrenimi čustvi in hvaležnostjo zgolj pokloniti zgodovinskemu dogodku. Ko so uporniki vzeli prireditev za talca, so postali politiki, torej enako nezaželeni. Njihovo sporočilo je postalo preslišano in brezpredmetno.
Škoda. Hvalospev primorskosti je postal ujetnik boja ideologij partizanstva in domobranstva, ki ni nič drugega kakor še en padec slovenskosti na zrelostnem izpitu. Pa saj ga res ni treba ponavljati z vsakim dogodkom in gasilsko veselico. Vsi vemo, kdo je bil del zmagovalnih sil - to vedo tudi tisti, ki so paktirali s hudičem. Kaj bi torej še radi in zakaj bi pozornost namenjali drugemu? V Tolminu se jih tako ali tako nikoli in nikdar ni moglo zbrati pet tisoč.
Obenem Tolmin ne sme postati kraj zgolj za uporniško modno muho. Puntarji v svojem bistvu tudi niso imeli ničesar z rdečo zvezdo, toda če bo vsaj na Primorskem ostala simbol uporništva proti fašizmu (in ne simbol čaščenja komunizma, kakor hočejo dopovedati nekateri), potem tudi prav.
Uporništva širših množic so zgodovinska poglavja, ki jih ne razplamtijo obiski prireditev in televizijske kamere. Prisotnost predsednika in govor predsednika državnega zbora očitno tudi ne. Današnje nezadovoljstvo naj bo šola politikom in upornikom.
Največja škoda pa je, da smo zaradi nepotrebnega cirkusa skorajda preslišal klic na pomoč rojakov iz zamejstva, ki so dokaz, zakaj je treba priključitev Primorske zavedno praznovati tudi po sedmih desetletjih. Opozorilo Žive Gruden, predstavnice Beneških Slovencev, je pravzaprav strašljivo, ko pravi, da se v Benečiji in Reziji spet oglašajo nezgodovinski in nestrokovni glasovi, ki bi želeli Slovence označiti kot posebno starožitno slovansko ljudstvo, kot folklorno naplavino brez zaledja, cirkuško posebnost brez prihodnosti. Prostor za uporništvo torej že dolgo ni več Tolmin.
