Proti-slovja: Čas za odpoklic

Ni se zgodilo prvič, da je ameriški zunanji minister o zelo pomembnih svetovnih problemih govoril eno, predsednik države pa nekaj povsem drugega. Vlogi sta bili ta teden sicer obrnjeni, a dejstva, da Trumpova Bela hiša govori z »razcepljenim jezikom«, kot bi rekel Karl May, in da ji zato nihče več ne zaupa, kar povzroča vse večje in tudi že svetovne zadrege, je bilo znova več kot očitno.

Zunanji minister Rex Tillerson je med turnejo po Saudski Arabiji in Katarju Evropejcem iz Riada odkrito grozil, naj nikar ne poslujejo z Iranom, ker bi to utegnilo imeti »zelo resne posledice« tudi za vse tiste evropske firme, ki sicer poslujejo predvsem z ZDA. Grožnja je zvenela zelo resno, če je predsednik Donald Trump ne bi takoj demantiral in Tillersona, kot da ne bi bila iz iste ekipe, le nekaj ur zatem v intervjuju za Fox News postavil na laž. Svoja »evropska prijatelja«, francoskega predsednika Emmanuela Macrona in nemško kanclerko Angelo Merkel, je namreč potolažil, naj v Iranu, tudi če bodo ZDA z njim razveljavile jedrski sporazum, »kar mirno še naprej delata denar«, ker ju pri tem problemu tako ali tako »nihče ne potrebuje«.

Halo! Mar ni Trump predsednik prve jedrske sile na svetu in ali ne gre za jedrski sporazum, ki sta ga z Iranom podpisali tudi Francija, v vlogi ene izmed stalnih jedrskih članic varnostnega sveta, in nejedrska Nemčija, ki je vsa leta sodelovala z jedrsko peterico? Predvsem pa gre seveda za nekredibilnega in pogosto že kar norčavega Donalda Trumpa, ki je tako neresen, da se mu s svojimi opozorili ne postavljata po robu le bivši predsednik Barack Obama in celo njegov republikanski predhodnik George W. Bush, ampak tudi že Trumpovi republikanski senatorji.

»Predsednik pomeni grožnjo demokraciji,« je ta teden v skoraj pol ure dolgem govoru utemeljeval republikanski senator iz Arizone Jeff Flake. S svojimi »tviterskimi triadami pa ogroža tudi stabilnost vsega sveta«. Zato je skrajni čas, da se vsi skupaj vprašamo, »kaj bomo odgovorili prihodnjim generacijam«, ko nas bodo nekoč vprašale, »zakaj niste storili ničesar«. Nič manj oster ni bil senator Bob Corker, ki je predsedniku direktno očital, da je »veliko tega, kar govori, neresnica« in da se je Bela hiša zaradi »popolnoma neiskrenega predsednika«, ki »sramotno zlorablja resnico in čast«, pri tem pa z »brezobzirnimi provokacijami in iz najnizkotnejših osebnih razlogov obračunava z ljudmi«, spremenila v »otroški vrtec za odrasle«.

Oba senatorja sta protestno napovedala, da ne bosta več kandidirala za senat, predsednik pa jima je, kako bi drugače, takoj tvitnil, da je razlog za njuno odločitev »zelo preprost«. Ker »nimata niti najmanjše možnosti, da bi bila ponovno izvoljena, in se zato tudi čutita tako prizadeta«.

Vrhunec Trumpove »kredibilnosti« pa je bilo kosilo z republikanskimi senatorji, za katero si je predsednik vzel čas prvič, odkar je bil 20. januarja imenovan, in med katerim naj bi prepričal senatorje o svoji davčni reformi. Trump je po srečanju kot ljubitelj resnice in borec proti »fake news« tvitnil, kako bi seveda drugače, »da mu je bilo med republikanci neizmerno lepo«, da je bil deležen »številnih stoječih ovacij« in da gre »večinoma za super ljudi, ki si želijo znižanja davkov in ameriških uspehov«. Odpoklic? Le kako bi človek sploh pomislil odreči se tako uspešnemu in priljubljenemu predsedniku.