Tiskane izdaje
Napredek ni eden, napredka sta dva ..., bi danes najbrž pel za mentalno zdravje Slovencev mnogo prezgodaj pokojni Frane Milčinski - Ježek. Eden se meri z milijardami dobička na računih multinacionalk, drugi samo potihem še upa na vsaj beden približek »kapitalizma s človeškim obrazom«, ki bi navadnim smrtnikom še omogočil kanček socialno pravične države in na pravni državi temelječe Evrope.
Gre torej za dva povsem različna TTIPa. Za prvega, ki je po meri enemu odstotku tistih, ki obvladujejo 99 odstotkov vsega svetovnega bogastva, in za drugega, ki z enim odstotkom še pripada 99 odstotkom vsega ostalega prebivalstva na planetu, meri pa se praktično samo še s tem, kako »nobel« pametni telefon, avto ali televizor si kdo lahko kupi. Kajti vse ostalo od služb do izobrazbe, kulture, umetnosti in hrane je tako ali tako že »tržno«, in torej povsem ukrojeno po meri korporacij.
Dvakrat lahko ugibamo, zakaj je nemški socialdemokrat Sigmar Gabriel ta teden TTIP – ta megalomanski projekt trgovinskega in investicijskega partnerstva med ZDA in EU – razglasil za »crknjenega konja«? Prvič zato, ker je to lahko storil, saj je jasno, da pogajanj do konca leta ni več mogoče spraviti pod streho, koliko bodo zanimala novega ameriškega predsednika ali predsednico, pa je uganka. In drugič zato, ker se v Nemčiji že začenja predvolilna tekma za naslednje parlamentarne volitve. Nemški socialdemokrati, ki jih je globoko v vode velikega kapitala potegnil že njihov zadnji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder, pa lahko kar »spakirajo kovčke«, če jim ne uspe znova pridobiti sindikatov, nad preveč ameriškim TTIP-om zgroženega dela javnega mnenja in protestniške civilne družbe. V Franciji, kjer so socialisti ta teden prav tako napovedali konec pogajanj z Američani, je zadeva podobna, le da Francoze dodatno skrbi še za njihovo kmetijstvo, ki bi ga ameriške multinacionalke mimogrede uničile.
Na drugi strani, ki še kar zagovarja TTIP, so kanclerka Angela Merkel, iz luksemburške davčne oaze prihajajoči predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in večina tiste desne evropske politične provenience, ki skupaj s predstavniki gospodarstva trdi, da Evropa brez sporazuma ne more preživeti. Kar v EU velja predvsem za industrijsko in izvozno zelo močno Nemčijo. Če bo TTIP povečal izvoz nemških avtomobilov na ameriški trg, bo to koristilo tudi našim izdelovalcem sestavnih delov, se v igri majhnih držav, ki jih bodo multinacionalke med prvimi »povozile«, tolažijo naši zagovorniki TTIPa. Pri tem pa povsem pozabljajo na mutirano govedino, monsantovo koruzo, na naše kmetijstvo in naravne vire, če jim že irski Apple, ki je davke namesto v vedno prazen državni proračun dobičkonosno nakazoval na svojo ameriško centralo, ne daje misliti.
Ker ni pričakovati revolucije od generacije mladih, ki namesto da bi se na ulicah bojevala za pravičnejši svet, raje celo noč v vrsti čakajo na nov »pametni« telefon, s katerim jih bo veliki brat le še bolj poneumljal, atomiziral in vodil, so edino upanje redki levičarski politiki, ki se še borijo za svoj obstanek, in tisti dovolj ozaveščeni ostanek civilne družbe, ki so mu kristalno jasne posledice amerikanizacije Evrope. A je bitka kljub temu videti izgubljena. Zgodovina nas uči, da vsako ameriško neumnost najkasneje v desetih letih posvoji tudi Evropa, kar pomeni, da tudi nas čaka lepi Novi svet, v katerem bodo za predsednike lahko kandidirali samo še Trumpi.
