Proti-slovja: Do kam seže Evropa

Evropska »trojka«, ki so jo zaradi ukrajinske krize ad hoc, na vrat na nos in odločno prepozno sestavili zunanji ministri Nemčije, Francije in Poljske, si lahko še tako lasti zasluge za umiritev razmer na kijevskih ulicah, vendar bistva, da je EU prav na primeru Ukrajine znova zelo jasno pokazala vso počasnost, bledost in nedorečenost svoje zunanje politike – in to celo ko gre za njeno neposredno soseščino – ne more prikriti.

Na prvi pogled in z nekaj bruseljske politične spretnosti bi bilo vse skupaj sicer res mogoče predstaviti tudi drugače. Recimo, da je »trojka« v Ukrajini svetu demonstrirala evropski alternativni model političnega reševanja sporov, ki da je učinkovitejši od vseh strategij, na katere stavijo supersile, in da je diplomacija tudi zato (vsaj za zdaj) lahko zmagala nad vojaško intervencijo, pogajanja pa nad gospodarskim izsiljevanjem, grožnjami in podrejanjem. In to celo na škodo lastnih, evropskih strateških interesov. A je to, žal, bolj slaba tolažba in daleč od realnosti.

Kolikšna je dejanska moč Evrope, je namreč po dvajsetih urah mučnih pogajanja lepo ilustrirala »poulična« kijevska opozicija, ki je dogovor čez noč obrnila po svoje, v Bruslju pa so lahko samo nemo gledali. Kajti Evropa se vse od konca hladne vojne (prej pa je bila tako ali tako izpostava ameriško-ruskih trenj) nikoli ni uspela dokopati do tiste dejanske strateške moči, s katero bi lahko sankcionirala nespoštovanje dogovorov. O samostojni »ost politik«, ki bi jo zlasti v ukrajinskem primeru še kako potrebovala, pa najbrž nima smisla niti govoriti. Z delitvijo na na »staro« in »novo« Evropo jo je že pred iraško vojno pokopal Rumsfeld, visoka ameriška diplomatka pa je njen pomen z nedavno »spolno« izjavo zgolj konkretizirala.

Ker je Evropa s širitvijo, krizo in neuspešnim poglabljanjem v marsičem ostala tudi brez tistega drugega konca palice, na katerem je ponavadi privezan korenček, so zadnje čase vse bolj prazne tudi obljube o vključitvi v integracijo. V ukrajinskem primeru je namreč zelo hitro postalo jasno, da tudi če bi novi vladarji Kijeva na koncu celo od Rusije dobili zeleno luč za približevanje Evropi, Bruselj tega iz povsem praktičnih razlogov ne zmore več zagotoviti. Vizije so namreč eno, problemi, ki majejo že sedanjo osemindvajseterico, pa so nekaj drugega. Ukrajina bo morala počakati. Tako kot Moldavija, Gruzija, Belorusija, Turčija in cela vrsta balkanskih kandidatk, kajti že ena sama nova Grčija (Ukrajina pa sama odtehta vsaj za dve) lahko skupnost pokoplje. Ne bi je namreč naredila le politično neobvladljive, ampak tudi »finančno nevzdržno«. Še več držav, ki bi se obesile na bruseljske sklade, bi namreč nevarno preobremenilo vse bolj maloštevilne netoplačnice.

Očitno je torej, da bo morala Unija v prihodnje poiskati ne le od prve večje širitve pogrešane instrumente za poglobitev povezave in s tem za povečanje njene geostrateške teže, ampak tudi povsem nov model integriranja kandidatk, ki bo nadomestil sedanjega in ne bo nujno pomenil včlanitve v povezavo. Sicer se utegne dejanska teža Evrope v svetovnem merilu res preveč približati tisti grdi izjavi, ki jo je ob vprašanju, kaj pa bo v ukrajinskem primeru rekla EU, uporabila Victorija Nuland.