Proti-slovja: Evropa à la Le Pen

Po Evropi se širi strah pred desničarskim ekstremizmom in evroskeptičnim populizmom. Nedavna zmaga kandidata skrajno desničarske Nacionalne fronte v južnofrancoskem departmaju Var sodi v ta trend. Ki je vse bolj skrb vzbujajoč. Če je namreč oče francoske populistke Marine Le Pen leta 2002 z uvrstitvijo v finale predsedniške tekme še pomenil šok in »napako« tako za Francijo kot za Evropo, volilni uspehi njegove hčere ne presenečajo nikogar več. Poznavalci celo menijo, da Marine Le Pen, če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več le voditeljica tretje najmočnejše stranke v Franciji, ampak lahko zamaje sam dvostrankarski francoski sistem, ki ga tradicionalno obvladujejo socialisti in konservativna UMP.

Kaj bi to pomenilo za francosko in evropsko demokracijo, si ne upa pomisliti nihče. Ni pa nemogoče. Kajti Marine Le Pen v Evropi ni osamljena. Sledi vse bolj prepoznavnega desničarskega populizma se prek Soinijevih Pravih Fincev, Wildersovih »svobodnjakov« in Marininih nacionalistov s severa Evrope vlečejo čez avstrijsko FPÖ, italijansko Severno ligo in Beppejevo gibanje Petih zvezdic vse do juga Unije in grške Zlate zarje. Strah, da bi vsi ti evropopulisti maja prihodnje leto lahko skazili celo razmerje sil v evropskem parlamentu, je zato vse glasnejši.

O skrajnodesničarskem pohodu po Evropi pri tem seveda ni mogoče govoriti. Ne gre za ideje, ki bi očarale evropske volivce. Še manj gre za rešitve, ki bi Evropo potegnile iz krize. Vsa ta raznolika populistična srenja, ki razen uperjanja prsta v vse mogoče krivce nima veliko skupnega, jih nima. Napaja se predvsem iz bazena vse bolj številnih Evropejcev, ki razočarani nad etablirano politiko protestno volijo populiste, ali pa sploh ne gredo na volitve. Kar zlasti manjšim parlamentarnim strankam odžira glasove. To se dogaja celo v dobro stoječi Nemčiji, kjer je do evra skeptična Alternativa za Nemčijo, čeprav sama še ni prišla v parlament, liberalcem v marsičem »pomagala« do izpada iz bundestaga, zmagoviti Merklovi pa do zagat s sestavljanjem koalicije.

Toda populistični trend, pri katerem gre bolj za sporočilo, da je »nekaj gnilega v deželi evropski«, kot za politični zasuk, je vseeno nevaren. Kar so zaznali celo »finančni trgi«, kot se lepo reče tistemu enemu odstotku lastnikov vsega kapitala, ki so do zdaj mislili, da po razpadu za delavce vsaj socialno konkurenčnega modela z one strani železne zavese tudi v Zahodni Evropi nikomur ni več treba misliti na ljudi. Iz strahu pred revoltom, ki bi ga populisti lahko dvignili na noge, so že nekoliko omilili privijanje množic, politikom, ki zdaj iščejo tudi nekoliko prijaznejše rešitve, pa so vrnili vsaj nekaj besede.

Z nekaj cinizma bi zato lahko rekli, da razpasla populizem in evroskepticizem, ki bi z Evropo à Le Pen zagotovo pospešila razpad Evrope, vendarle prinašata tudi nekaj pozitivnega. Za vso evropsko politiko, ki je v krizi povsem podlegla pritiskom kapitala, pomenita grožnjo, zaradi katere bo vendarle prisiljena najti do ljudi nekoliko prijaznejše rešitve. Sicer se nikomur ne piše dobro.