Proti-slovja: Kdo tu ne razume?  

Večina Nemcev se po vseh zmerjanjih, ki smo jim bili v tem tednu priče med Atenami in Berlinom, ogreva za »Grexit«. Lepo, izrežemo Grčijo in v Evropi bo spet red. Gospodarstva se bodo postavil na noge, evroland, ki ga bo Draghijeva ECB zasula s poceni denarjem, se bo znova kopal v blaginji, statistike in bonitetne agencije bodo takoj pokazale okrevanje in »dokazano pozitivne učinke varčevalnih ukrepov«, Španci se bodo s svojim Podemosom podelali v hlače, ves čas nekam »sumljivi« Francozi, ki bi se bili morda celo pripravljeni spajdašiti z uporniškim sredozemskim jugom, pa bodo še bolj ponižno prosili Nemce, naj jim vsaj še za kakšno leto podaljšajo lovljenje tudi zanje neulovljivih kriterijev.

Evropi se je očitno zmešalo. Še Slovenci, ki smo bili pred dobrim letom na isti »operacijski mizi« z Grčijo in Ciprom, in bi nam »trojka« prav tako izrezala vse notranje organe, zraven pa še oči in ušesa, da bi lahko še bolj gluho in slepo sledili nemškemu varčevalnemu diktatu (in končali tam, kjer so zdaj Grki), očitno ne razumejo, zakaj so se Grki uprli in kaj Evropi s svojo volilno zmago sporočata demonstrativno v razpete srajce oblečena Cipras in Varufakis, ki nalašč ingorirata pravila.

Ne gre namreč za to, ali imajo Atene pri tem prav ali ne, in ali je dolgove treba vračati, kot zdaj v Bruslju poslušno v bogataški rog cvili ves zapufani jug Evrope skupaj s Slovenijo, ki je od nekdaj rada všeč najmočnejšim. Seveda jih je treba vračati. Ampak to sploh ni pravo vprašanje. Ključni evropski (in ne le grški) problem je veliko globji. Glasi pa se točno tako, kot skuša v pravila zapičenemu nemškemu finančnemu ministru Schäubleju ves čas dopovedati grški finančni minister Varufakis: Da v demokratični Evropi, kjer naj bi volivci vendarle imeli vsaj nekaj besede in človeškega dostojanstva, to nikakor ne gre več na način, ki ga za edinega zveličavnega vsiljuje Evropa (pravzaprav Nemčija v njenem imenu), in da gre še manj po sistemu, ki je očitno napačen in je celotno Evropo pripeljal v krizo, velik del njenega prebivalstva pa na rob revščine.

Ni torej ključni problem, ali ima Grčija v sporu z EU prav ali ne, ko hoče drugačen pristop, ključni problem je, da apriorno ne moreta imeti prav EU in Bruselj, kjer se članice še kar delajo, kot da je s pravili vse v redu, nova grška amputacija pa neizogibna, in da ima še veliko manj prav Berlin, ki celotno Evropo še kar nateguje na svoje dokazano napačno kopito in s tem sam postaja, hote ali nehote, edini evropski despot. Kar je pri vsem skupaj še najbolj narobe in za Evropo tudi najbolj nevarno.

Atene so morda res eksces, ki ga po veljavnih evropskih pravilih, če smo pikolovski, ni mogoče rešiti, vendar pri tem nikakor niso ključni problem Grki, ampak dokazano napačna pravila in postopki reševanja, ki so pripeljali do takega ekscesa. In bolj kot se jih bo Evropa oklepala in jih ne bo pripravljena spremeniti, prej bo tudi sama tam, kjer so zdaj Grki.

Vsaj mali in ubogi, ki poslušno šparajo in se bojijo grškega scenarija, bi to lahko razumeli. Dokler imajo po istih evropskih pogodbah, na katere se pri varčevanju tako strogo sklicuje Nemčija, vsaj še nekaj besede, in dokler Evropa ne bo postala do te mere nemška, da bo z njo konec. Z Grčijo ali brez nje.