Proti-slovja: Nevihte nad Atlantikom

Trumpova Amerika očitno ne zmore več voditi sveta. Le še spopada se z njim.

Objavljeno
08. december 2017 18.24
Damijan Slabe
Damijan Slabe
Donald Trump ni kriv vsega. V zgodovini je pogosto tako, da voditelji ne določajo časa, ampak čas izbira voditelje. Trump je torej le posledica. Ne dovolj umen predsednik, ki se je v prelomnih časih, ko se svet komaj še lovi v tečajih, znašel na nepravem mestu. Ta teden je z eno samo potezo (Jeruzalem) uspel spreti še tri najpomembnejša boštva sveta in s tem potrditi, da njegova »America first« ne zmore več voditi sveta. Ker se le še spopada z njim.

Združene države so svoj veliki moralni, človeški, demokratični, tudi strateški in vojaški kapital, nesporno pridobljen leta 1945, začele izgubljati že pred prelomom tisočletja, ko je postalo jasno, da v nastajajočem multipolarnem svetu ne bodo znale vnovčiti svoje druge največje zmage – Reaganove, v hladni vojni. Danes imamo tako opraviti z pešajočo super silo, ki se umika vase tako rekoč na vseh frontah, predsednik pa ji pri tem s svojimi neumnostmi izdatno pomaga.

Če je še pred desetletjem zadostovalo, da so ZDA poslale letalonosilko v Vzhodnokitajsko morje, in je bilo napetosti med Kitajsko in Tajvanom konec, smo med nedavno Trumpovo azijsko turnejo lahko videli, kako je bil zaradi Severne Koreje prisiljen prositi Peking za pomoč. Prva svetovna vojaška sila očitno ne zmore več sama zagotoviti niti svojih varnostnih interesov. ZDA se umikajo tudi z Bližnjega vzhoda, kjer Izrael ostaja edini zaveznik, »jedrski« Irana pa, tudi zaradi Izraela, Trumpov največji sovražnik. Čeprav ga večina ostalih ameriških zaveznikov (tudi Evropa) ne vidi kot takega.

Nekaj podobnega lahko spremljamo v svetovnem gospodarstvu, kjer Trump s priseganjem na zanj edino veljavne bilateralne dogovore ruši vse veljavne sporazume. V Aziji, kjer s tem odpira prostor Kitajski, z Evropo, ki jo dolži celo protekcionizma in gospodarskega izkoriščanja, nenazadnje pa tudi s še vedno veliko in jedrsko Rusijo (vojaško zaostrovanje in sankcije) ter z ostalim svetom. Če dodamo okolje, Pariški sporazum, izstopanje ZDA iz mednarodnih organizacij (Unesco, projekt ZN o beguncih...), na lepem ugotovimo, da se je v manj kot letu dni Trumpovega predsedovanja nabralo že veliko razlik, pri katerih je Evropa skupaj z večino sveta, tudi z Rusijo in Kitajsko, na eni strani, Trumpova Amerika pa na drugi. Kar seveda ne more ostati brez posledic za Evropo in njeno desetletja trajajoče »čezatlantsko partnerstvo« z ZDA.

Evropa se bo zato nujno morala pripraviti na »postatlantski svet«. Najprej varnostno. Opozorila kanclerke Merklove, spomladi izrečena ob Trumpovem razglašanju Nata za preživetega, so bila povsem na mestu. Isto velja za vse glasnejše namige, da bi se morala EU, če sploh še hoče uveljavljati svoje interese, večkrat samostojneje pogajati z Rusijo in Kitajsko, na lepem pa postaja smiselen celo ta teden izrečeni predlog nekdanjega predsednika evropskega parlamenta Martina Shultza, brez katerega Merklova ta čas ne more sestaviti nemške vladajoče koalicije. Njegov poziv, da je treba EU skupaj s Francijo do leta 2025 spremeniti v Združene države Evrope, sploh ni več videti tako utopičen, kot je bil še včeraj. Če Evropa seveda hoče ostati vsaj približno upoštevanja vreden svetovni akter.