Proti-slovja: Panika na internetu

Pred tednom dni so se v ZDA sesule internetne strani številnih online koncernov, med drugim Amazona, filmskega portala Netflix in Sony Playstation, na lepem nedosegljiv pa je bil tudi Twitter. »Mrtvih in ranjenih ni bilo,« se je v petek ponorčeval hamburški Die Zeit. Pa vendar se je v vseh zahodnih medijih z mislijo na to, kaj bi lahko bilo, če bi se na podoben način, s preprosto preobremenitvijo strežnikov sesuli računalniški sistemi bolnišnic, bank, jedrskih elektrarn..., takoj začela razprava o kibernetski hladni vojni. Ki da jo proti ZDA vodi Putinova Rusija. Zaradi bližajočih se ameriških volitev so oživele tudi teorije, koliko da so bili ruski hekerji vpleteni v razkritje elektronskih sporočil demokratske predsedniške kandidatke Clintonove in kakšno škodo ali vsaj blamažo bi lahko 8. novembra naredili Američanom že zgolj z blokado strežnikov.

Prva resna hladna kibernetska vojna, novi mediji-stara taktika, Moskva kaže svojo digitalno moč, so se razpisali časopisi. Kdaj naj bi se vse skupaj začelo, ni bilo povsem jasno. Kdo naj bi to novo vojno v resnici vodil, tudi ne. Ker ni oprijemljivih dokazov. Ve pa se, da je Nato že pred leti kibernetsko vojskovanje uvrstil med svoje prioritete, in da se je o ruskih kibernetskih napadih na veliko začelo govoriti zlasti po Putinovi zasedbi Krima. Rusi naj bi od takrat naprej načrtno širili svoje internetne informacije in dezinformacije. Povsod na Zahodu in ne le v vzhodnem delu EU, pravijo. S to svojo kibernetsko vojno naj bi skušali, kot zatrjujejo zahodni vojaški strategi, načrtno destabilizirati sisteme zahodnih družb. Zahod mora zato z ZDA in Natom na čelu nujno poiskati ustrezen odgovor na to novo rusko hladno vojno, pravijo.

Mar res? Je to, kar se zadnje časa dogaja med ZDA in Rusijo, res že kibernetska hladna vojna in nekaj novega? Kot da Američani svoje propagande in ideologije (že od Hollywooda naprej) ne bi nikoli širili na podoben način? Če ne drugače, pa s svojo tehnološko superiornostjo in absolutnim obvladovanjem svetovnega trga? In kot da interneta ne bi znala zelo spretno izkoriščati celo neka obskurna Islamska država?

To je in ni vojna, menijo bolj zadržani. Kajti za zdaj gre vendarle še vedno predvsem za testiranje groženj in za vse bolj jasne namige, kaj vse je ena stran že zmožna storiti drugi, če bi to res hotela. In glede na možne katastrofalne posledice digitalnega kolapsa, ki bi od računalnikov že povsem odvisen svet v trenutku pahnil v kameno dobo, je vse skupaj res videti grozljivo in v marsičem že skoraj primerljivo jedrskim grožnjam iz časov hladnovojnega ravnovesja strahu. A se Američanom in Zahodu Putinove kibernetske Rusije vendarle še ni treba bati niti približno tako resno, kot se je treba bati ruskih jedrskih raket in morebitnega jedrskega incidenta.

Kdo že je razvil računalniški črv »stuxnet«, ki je sesul vse iranske centrifuge za bogatenje urana? Ste morda kdaj že videli ljudi, ki v vseh prestolnicah sveta ure dolgo čakajo na najnovejši ruski »ajfon« ali pa množično kupujejo ruske računalnike? Z ruskim operacijskim sistemom? In internet. Začnite z A(mazon) in končajte z Y(ahoo), vmes pa se vprašajte, koliko ruskih internetnih gigantov ste našli.

Nobenega dvoma sicer ni, da so Putinovi vojaški računalniški hekerji sposobni narediti ogromno škodo. Zelo vprašljivo pa je, ali bi si glede na strahovit digitalni protiudarec, ki bi ga bili v tem primeru deležni od absolutno superiorne internetne velesile, ki obvladuje tako rekoč ves svet, kaj takega v resnici upali storiti.