Proti-slovja: Pozabljena človečnost

Vojna v Ukrajini, izraelsko divjanje v Gazi, pobijanja na ozemlju Sirije in Iraka, zverinska obglavljanja, ki jih pred kamerami izvajajo skrajneži iz vrst »Islamske države«, državljanska vojna v Libiji, množični pokoli islamistične skupine Boko Haram v podsaharski Afriki ... Vse to je po oceni Amnesty International lani povzročilo največjo begunsko katastrofo po koncu druge svetovne vojne. Na begu je bilo 57 milijonov ljudi, šest milijonov več kot leto pred tem.

In kako se je na vse te begunce, na sestrelitev civilnega letala v ukrajinski vojni, izraelsko bombardiranje šol in bolnišnic v Gazi, Asadovo iztrebljanje civilistov in na džihadistično, še za srednji vek nepojmljivo zverinskost samozvanega kalifata odzvala tako imenovana mednarodna skupnost? Sramotno, pravijo v ta teden objavljenem poročilu Amnesty International. In nedopustno ignorantsko, bomo dodali. Kajti pri vsem naštetem, pa tudi pri pišmeuhovskem odnosu večine držav do beguncev, ki bežijo iz človeka nevrednih razmer, gre za eklatantno kršenje vseh tistih mednarodnih konvencij, ki svetu zagotavljajo vsaj minimum človečnosti. Z drugimi besedami: gre za zločine proti človečnosti, ki jih svet na lepem noče več videti. Do njih se obnaša, kot da bi se dogajali na drugem planetu ali pa v nekem izmišljenem hollywoodskem filmu.

Dvajset let po Ruandi ga ni junaka, ki bi vsaj v imenu človečnosti, če že ne zaradi mednarodne skupnosti in minimalnega reda v njej, zbral dovolj kompetentno mednarodno vojsko (a za Bushev Afganistan, ki je sprožil ves ta kaos, smo jo pa lahko?) in poskusil ustaviti vsaj najbolj grozljive zločine. Varnostni svet Združenih narodov, ki so bili pred 70. leti ustanovljeni točno zato, da se grozote iz druge svetovne vojne ne bi nikoli ponovile, je kot najmočnejši inštrument mednarodne politike odpovedal, Evropska unija pa sramotno tišči glavo v pesek celo pri tistih komaj še živih beguncih, ki v razpadajočih čolnih do nje priplujejo čez Sredozemlje. Države dvigajo zidove in prag neobčutljivosti za »tuje« težave, misleč, da se bodo s tem zaščitile, hkrati pa z vedno novimi izgovori sprejemajo vse ostrejše protiteroristične zakone in z njimi v imenu nekakšne večje varnosti vse bolj omejujejo temeljne državljanske svoboščine. V resnici s tem kažejo, da v praksi niso več sposobne zagotoviti niti temeljnih pravic prebivalstva. Ne v svojih državah, ne v mednarodni skupnosti.

Krize v Ukrajini, Siriji, Iraku, na širšem Bližnjem vzhodu in tudi v vse več afriških državah medtem vsak dan bolj razgaljajo erozijo po drugi svetovni vojni mukoma vzpostavljene, vsaj približne svetovne pravičnosti, in ustvarjajo nevaren občutek brezpravja. Celo takrat, ko gre za najhujše zločine. Odkar je Obama sirskemu diktatorju Asadu zagrozil z »rdečo črto«, ki da jo bo prestopil z uporabo kemičnega orožja, potem pa se ni zgodilo nič, je v mednarodni skupnosti očitno mogoče nekaznovano zagrešiti vse. Tudi zverinska klanja ljudi pred kamerami. Kot da bi svet 70 let po drugi svetovni vojni pozabil, kam ga lahko pripelje tako gledanje vstran in nepripravljenost kolektivno, z vsemi petimi najmočnejšimi članicami varnostnega sveta in večinsko podporo OZN kaznovati vsaj najhujše zločine proti človečnosti. Preden ti znova povsem razčlovečijo svet.