Trumpov test

Se spomnite jeseni leta 2008, bratov Lehman, iz Amerike uvožene finančne krize in z njo povezanih »stresnih testov« evropskih bank? Po njih smo morali evropski davkoplačevalci z mastnimi milijardami proračunskih evrov dokapitalizirati večino bank, zaradi česar si javni sektor marsikje še do danes ni opomogel. Po skoraj desetih letih, ki so bila za marsikoga povsem izgubljena, se nam zdaj z bližajočo se zaprisego novega ameriškega predsednika očitno spet obeta nekaj podobnega. Nekakšen nov, le da tokrat politični »stresni test«, ki utegne v podobi Donalda Trumpa znova krepko zamajati Evropo, porušiti njeno že tako načeto podobo, ali pa EU prisilno postaviti na povsem nove, za večino Evropejcev še včeraj nepojmljive temelje.

Za ameriškega predsedniškega kandidata povsem neprimeren in, milo rečeno, sramotni populizem Donalda Trumpa je bil do zdaj predvsem svojevrsten »stresni test« ameriške demokracije, na katerem so Američani padli, kolikor so dolgi in široki. Z uradno inavguracijo Trumpa za prvega predsednika »svobodnega demokratičnega sveta«, bo ta katastrofalna izbira ameriških volivcev 20. januarja nepreklicno postala tudi svetovni problem. Ne le Američani, tudi Evropa se bo zato morala po tem datumu začeti zelo resno ukvarjati z vprašanji, kaj storiti v primeru odpovedi 5. člena Natove pogodbe, kakšne utegnejo biti posledice novega Trumpovega izolacionizma, prepovedanega priseljevanja muslimanov, obljubljene odpovedi trgovinskih sporazumov, spodbijanja pariškega klimatskega dogovora, nenazadnje pa tudi povsem neodgovornega sejanja nesporazumov o vseh jedrskih razorožitvenih sporazumih, kar vse si je Trump privoščil, še preden je sploh sedel v Belo hišo.

Da vase zaverovani, narcisoidni, z avtoritarnimi voditelji spogledujoči se »politični vajenec«, za kar se je razglašal sam, na čelu največje svetovne gospodarske in vojaške sile pomeni resno nevarnost, je v Evropi takoj po Trumpovi izvolitvi prva dojela nemška kanclerka Angela Merkel. Z resnim opozorilom, kakršnega si v povojni zgodovini čezatlantskih odnosov ni privoščil še noben evropski politik, je Trumpu naštela praktično vse demokratične vrednote, ki jih je veselo kršil, in na katerih edino lahko temelji sodelovanje, potem pa mu je ponudila roko. Realno gledano je tudi vse, kar Evropa po desetletjih odvisnosti od ZDA sploh lahko stori.

Evropski analitiki zdaj sicer na veliko razglabljajo, kako da bi morala stara celina z veliko močnejšim poudarjanjem skupnih vrednot, na katerih temelji čezatlantsko partnerstvo, prepričati Američane, jih pridobiti z doslednejšim prevzemanjem odgovornosti za svojo varnost, zraven pa še ustaviti pohod desničarskih populistov in ohraniti liberalni svetovni red skupaj z vsemi dogovori o svobodni trgovini, kar pa je bolj ali manj prazno upanje. Le kako naj namreč Evropa, razdeljena in v razsulu, v kakršnem še ni bila, prepriča veliko močnejše in od nekdaj samozavestnejše Američane v vse tisto, čemur so se z izvolitvijo Trumpa sami odrekli. Veliko bolj logično je zato pričakovati, da bo Trump »testiral« Evropo in ne Evropa Trumpa, in da nas po tem njegovem »stresnem testu«, ki bo krepko dvignil delnice tukajšnjim populistom, namesto finančne krize tokrat najbrž čaka še na, tokrat politična evropska kriza.