Tiskovnemu predstavniku Bele hiše Seanu Spicerju služba najbrž visi na nitki, je v poročilu o ameriški oceni Trumpovega obiska v Evropi, ki zaradi navzkrižij med kanclerko Merklovo in novim ameriškim predsednikom seveda najbolj zanima Nemce, ta teden zapisal washingtonski dopisnik frankfurtskega dnevnika FAZ Andreas Ross. Sodeč po komaj verjetnih »superlativih superlativov«, ki jih je Spicer uporabljal v nastopu pred tujimi novinarji, je moral biti predsednik s svojim tiskovnim predstavnikom nadvse zadovoljen. In ga najbrž še ne bo odpustil.
Kajti, »neverjetna, naravnost zgodovinska pot«, ki je Donalda Trumpa prejšnji teden vodila iz Saudove Arabije v Izrael in od tam v Evropo, je bila »izjemen teden za Ameriko in naše ljudstvo«, je šefovo turnejo povzel tiskovni predstavnik Bele hiše. Trumpov govor v Riadu je bil po dolgih desetletjih »najbolj dramatičen trenutek v ameriški zunanji politiki«. Predsednika je po njem kot »izjemno osebnost, ki lahko doseže nemogoče«, pohvalil sam egiptovski diktator Abd al Fatah ali Sisi, s superlativi ga je zasul tudi saudski kralj Salman, sprejem v Izraelu pa je bil, tako Spicer, »neverjetno topel«.
Šele pri Evropi se je Trumpov »portparol«, ki ima, priznajmo, zelo težko delo, nekoliko umiril. A ne veliko. S papežem je imel Trump »zelo produktiven pogovor o boju proti Islamski državi, o verski svobodi in številnih drugih temah«. O papeževih zelo resnih okoljskih svarilih, ki jih je Trump v četrtek, le nekaj dni kasneje, gladko ignoriral in šokiral ves svet, v Spicerjevi oceni ni bilo niti besede. Pomembnejše je bilo povedati, kako »pogumno« se je Trump v Natu »zavzel za ameriške davkoplačevalce in skupno obrambo«, na Siciliji pa ogromno prispeval k »odličnemu uspehu vrha G7«.
Trumpovi odnosi s kanclerko Merklovo, ki so po vseh razhajanjih in grobih tvitih ameriškega predsednika na račun Nemčije in Nemcev najbolj zanimali tuje dopisnike, naj bi bili po Spicerjevih besedah »skoraj neverjetni«. Trump je že aprila izjavil, da je med njim in kanclerko »toliko kemije, kot le redko, kar preseneča tudi njega samega«. Merklova in Trump naj bi zato »svoje dobre odnose z vrha G7 v prihodnje še nadgradila«.
Za sladokusce »fejka« in »postresničnosti« morda še izjava uradnega Trumpovega tiskovnega »služabnika« o tem, kako je seveda tudi mogoče prikazati besede nemške kanclerke Merklove, da bomo Evropejci ob tako nezanesljivem ameriškem predsedniku zdaj resnično prisiljeni vzeti usodo v svoje roke. »To je veličastno,« je izjavil Spicer, saj le še dodatno dokazuje, kako uspešna je bila Trumpova turneja. »Predsednik je namreč od Evropejcev natanko to tudi zahteval.«
Bo že držalo. Še zlasti, če prek svojega tiskovnega predstavnika to svetu sporoča sam novi šef Bele hiše, ki mu po stotih dneh vladanja z dekreti, odstavljanji in razveljavljanji nekateri že rečejo kar »Don Donald«. Kot velikemu šefu pa mu je seveda treba verjeti na besedo. Še zlasti, ker se kot prvi demokratično izvoljeni ameriški »fejk predsednik«, ki ljubi poštenje in iz vsega srca sovraži »lažne novice«, še zlasti pa »zarotniške medije«, na »fejk resnice« očitno tako dobro spoznana.
Svet je lahko tudi tak, če smo se z njim in s takimi »Donaldi« na predsedniških položajih seveda pripravljeni sprijazniti.
Tiskane izdaje
