Tiskane izdaje
Razmere v Evropi postajajo do te mere protislovne, da bolj skorajda ne bi mogle biti. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel pred časom na vrhuncu finančne krize gnala svoj prav in je s politiko zategovanja pasu spravila na kolena velik del Evrope, so vsi potihoma godrnjali o »znova preveč nemški Evropi«, nihče pa se ji ni upal postaviti po robu, čeprav so bile posledice iz dneva v dan bolj jasne in je kriza tudi zaradi te napačne politike trajala bistveno dlje, kot bi sicer.
Zdaj, ko je Merklova pri begunski krizi, ki Unije ne cefra nič manj od finančne, kot prva, če ne kar edina v Evropi dojela »globalne razsežnosti« problema in je z že kar znamenitim »zmogli bomo« beguncem na stežaj odprla nemška vrata, pa jih nihče v Evropi noče slediti. Kot da bi se evropski politiki privoščljivo zarotili proti kanclerki, češ, zdaj pa imaš, kar rešuj, begunci itak vsi hočejo v Nemčijo in so torej nemški problem.
Da bi bila mera polna, so krščansko-demokratski kanclerki (CDU) hrbet obrnili celo v sestrski bavarski Krščansko-socialni uniji (CSU), s katero CDU od nekdaj tvori neločljivo nemško konservativno koalicijo. Zaradi politike odprtih vrat, ki jo na svoji koži najbolj občutijo prav v najbolj južni nemški zvezni deželi, bavarski konservativci kanclerko napadajo že skoraj po Orbanovo in so tako rekoč v vojni z njo. Merklovi, ki je ta teden v koaliciji že drugič komaj še ubranila politiko odprtih vrat, grozi torej upor tudi v lastni državi, ki se zaradi neustavljivega vala beguncev vse bolj polni.
Samo vprašanje čase je torej, kdaj bo tudi Nemčija, ki povsem logično ne more sama vzdržati vsega begunskega pritiska, prisiljena zapreti ali vsaj krepko pripreti meje, in se bo Evropa, ki zdaj odrešujoče maha z roko, kar naprej, dragi begunci, Nemčija vas čaka, nepreklicno soočila z učinkom domin. Beguncev, ki nimajo kam in so v obupu pritavali do nas, namreč ne bodo ustavile nobene ograje. Razlili se bodo po Evropi in kaos, ki ga bodo prepiri med ograje postavljajočimi in EU rušečimi članicami samo še stopnjevali, bo popoln.
Če ne bi bilo tragično, bi bilo smešno. Evropo, ki je imela v finančni krizi toliko povedati čez premočno Nemčijo, v begunski krizi praktično drži skupaj samo še Nemčija. Če pade Merklova, pade Evropa. Britancev ne glede na to, kdaj se mislijo odcepiti, tako ali tako že ni več zraven. Francoski predsednik Hollande je od nekdaj šibak, za povrh pa mu diha za ovratnik še Marine le Pen s svojo Nacionalno fronto, tako da nanj nima smisla računati. Strah pred vzponom domoljubnih populistov drži v šahu tudi vladajoče koalicije v Avstriji, na Švedskem, Finskem in Danskem, Španija je tik pred volitvami, Portugalci ne vedo, kaj bi sami s seboj, od vseh pozabljeni italijanski premier Renzi je še iz časov Lampeduse prepričan, da so begunci nemški problem, druga »vstopna« članica EU Grčija je še vedno največji problem sama sebi, vzhodnoevropske države so na čelu s po volitvah radikalno v desno odtavalo Poljsko povsem ksenofobne, ves evropski in tudi »še neevropski«, zato pa toliko bolj eksploziven drobiž ob balkanski begunski poti pa skupaj s Slovenijo in Hrvaško tako ali tako ni dosti več od domin, ki bi z zapiranjem meja padle med prvimi.
Usoda Evropske unije je tako, hočeš-nočeš, v Angelinih rokah. Kdor ni hotel imeti nemške Evrope, jo zdaj ima. Po svoji krivdi.
