Proti-slovja: Vojaki dveh hitrosti

Pri evru je Evropi spodletelo. Skupno valuto resda imamo, toda finančna kriza je jasno pokazala, kaj vse ji še manjka. Nekaj podobnega velja za drugo, pri večini Evropejcev enako dobro sprejeto »schengensko Evropo brez meja«, ki prav tako deluje. A tudi ona le do trenutka, ko se na mejah pojavijo teroristi ali begunci. Takrat začno članice takoj postavljati ograje, si medsebojno zapirati meje in se sklicevati svoje »nacionalne« pravice. Celo na Karavankah, ki jih je nekemu Sircu najbrž težko preplezati.

Oba »najuspešnejša« modela skupne Evrope, ki sta med Evropejci tudi najbolj priljubljena, torej delujeta. Vendar le »ob lepem vremenu« in ugodni »politični klimi«, ko ni nobene resne nevarnosti. Človek se zato povsem logično vpraša, kaj, za vraga, se je v EU tako velikega spremenilo (ali izboljšalo), da so se v Bruslju zdaj odločili na podobno »meteorološke« temelje postaviti tudi skupno vojaško obrambo, ki mora delovati – o tem se najbrž strinjamo – ob vsakem »vremenu«, predvsem pa tudi v najhujši možni krizi. Zgolj odhod Britancev (brexit), ki so bili vedno proti, in že kar pregovorna »nepredvidljivost« novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa najbrž ne moreta biti edina razloga za tako pomembno odločitev.

Vse, kar so evropski politiki v začetku tedna povedali ob notifikaciji »Pesca«, kar je kratica za evropsko »permanentno strukturirano sodelovanje« na vojaškem področju, sicer drži. Svet postaja nepredvidljiv, EU potrebuje boljšo skupno obrambo, vojske nacionalnih držav so podhranjene in nedorasle vodenju sodobnih digitalnih vojn, in povsem nesmiselno je imeti toliko različnih oborožitvenih sistemov, če je vsem jasno, da bi že z enotnim tipom tovornjaka za prevoz vojakov lahko ogromno privarčevali. O tem se v EU govori že najmanj sedemnajst let, od vrha v Nici, ko je bila sprejeta odločitev o skupni evropski obrambi. V skladu z njo je bila nekaj let kasneje ustanovljena tudi evropska agencija za oboroževanje, ki je v trinajstih letih obstoja »proizvedla« že gore papirja, le skupnega tanka še nobenega.

In smo tam, kjer bi se evropska vojaška unija morala začeti, v resnici pa se največkrat že konča. Pri vprašanju, katera izmed velikih članic, ki imajo vsaka svojo orožarsko industrijo, ker nočejo biti povsem odvisne od ZDA in ker je izvoz orožja tudi izjemno donosen posel, naj se odreče svojemu »izvoznemu šlagerju«, da bomo lahko vsi imeli le »miraže« (tudi Nemci), samo »leoparde« (tudi Francozi), oboji in vsi ostali skupaj pa zgolj »patrije«? In za ilustracijo še eno, tokrat bolj politično zastavljeno vprašanje: Je v Bruslju res kdo prepričan, da je ob vseh prepirih, ki cefrajo EU, prav skupno orožje tisti vseevropski »mirovni projekt«, ki ga Evropejci komaj čakajo, da bi ga vzljubili in za povrh še izjemno drago plačali?

Kaj pa če gre bolj za namerno napihovanje strahu in »zunanje nevarnosti«, da bi v Evropi vsaj vojaško morda še uspeli združiti vsaj tiste članice, ki so tega finančno in tehnološko že zdaj zmožne, hkrati pa pritisniti na vse ostale, naj se jim uklonijo, ker v tisti »prvi« in edini pravi EU sicer ne bo več prostora zanje? Povsem nelogično namreč zveni, da bi »Evropo vseh« po novem – in to enakopravno(!) – lahko skupaj branili vojaki »dveh hitrosti«. Eni iz članic Pesca, vrhunsko oboroženi in digitalno opremljeni, in oni drugi, ki bi za njimi tekali z malodane lesenimi puškami.