Tiskane izdaje
Ko so volivci dobili priložnost, so se uprli. Volitve v Franciji in Grčiji – pa tudi kriza na Nizozemskem in nezadovoljstvo v Španiji – kažejo nasprotovanje doktrini varčevanja za vsako ceno, ki ga narekuje Nemčija Angele Merkel.
V pričakovanju francoskega volilnega izida že nekaj časa ni bilo več nobene drame: precej očitno je bilo, da bo Francija izbrala Françoisa Hollanda, čeprav prave zaljubljenosti v socialista, ki je stopil v čevlje Dominiqua Strauss-Kahna, vendarle ni bilo; strasti, značilne za francoske državnike, ni bilo čutiti. Razlogi so bili v njegovi »normalnosti«, a tudi v tistem nenehnem ponavljanju, da »varčevanje ne more biti edina opcija«.
V Grčiji, kjer so državljani končno dobili priložnost, da se izrečejo o politiki, do katere čutijo samo prezir, so izrekli nezaupnico obema glavnima strankama.
Francoske, grške, nizozemske in španske razmere kažejo, da je nasprotovanje fiskalnemu paktu, brezposelnosti in prekernosti postalo vplivna opozicija, ki začenja spreminjati politiko Evrope v času krize.
Toda med francoskimi in grškimi volitvami je bistvena razlika. Prve niso bile volitve proti Evropi, druge so bile protievropske. Prve je mogoče razumeti kot zavračanje določenega tipa Evrope, ki je naravnan proti socialni državi, poglabljanju razlik in neenakosti ter varčevanju ad infinitum, druge očitno kažejo bolj kompleksno sliko – suhi grški ne nadaljnjemu varčevanju, ki ga državljani kratko malo ne prenesejo več.
Francija s Françoisom Hollandom, ki ostaja zvest evropskosti Françoisa Mitterranda, se je odločila za nekoliko bolj socialdemokratsko Evropo, Grčija, kjer po volitvah ni zmagovalca, kaže samo gnev in obup družbe.
Dan potem se postavlja tudi vprašanje, kako bo nemško-francoski dvojec deloval naprej. Morda pa bodo navzkrižna liberalnokonservativna in socialnodemokratska stališča omogočila boljši evropski kompromis, tako kot je bilo v preteklosti. Spomnimo se tandemov D'Estaing-Schmidt in Kohl-Mitterrand.
Evropski način odpravljanja krize, na čelu katerega je bil “Merkozy”, ni bil uspešen ekonomsko, a tudi ne politično. Predolgo so evropske elite pridigale golo restriktivnost, volivci so jo nekaj časa sprejemali, zdaj nič več. Za mnoge od njih to ni več le recesija, je depresija. Od leta 2008, odkar je kriza za Evropo postala tako rekoč eksistencialna, je spodnesla deset vlad, Sarkozyjeva je bila enajsta po vrsti. Toda že sam pojav francoskega socialističnega predsedniškega kandidata je spremenil evropsko razpravo in sprožil vnovično tehtanje konceptov, ki so prej veljali za nespremenljive. Prepričanje o pogubnosti nenehnega zategovanja pasu je postalo močno ne samo v Grčiji, Franciji, Španiji in na Nizozemskem, marveč tudi v Italiji, na Irskem, Češkem, Portugalskem. Nemčija je postala v minulih dveh mesecih precej osamljena.
Hollandova forma »socializma« je v očitnem kontrastu z ekonomskim liberalizmom, a na oblasti bo previdnejši in bolj pragmatičen, bolj socialdemokrat kakor socialist. Vprašanje pa je, kaj je za jovialno fasado politika, o katerem ne vemo tako rekoč nič.
