Reka
Reke so navdihovale pesmi, reke so pomenile hrepenenje po novih svetovih, reke so dajale življenje in jih jemale, kot starodavna božanstva.
Odpri galerijo
FOTO: Blaž Samec/delo
Nenavadno sončen decembrski dan je, v zraku je, kot vsako leto ta čas pričakovanje, zdi se, da so danes vsi prišli na ta konec mesta, ob Ljubljanico. Si kdaj pomislila, kaj si Ljubljanica v resnici misli o vseh decembrih, ki jih je preživela ... ? nenadoma reče znanec, s katerim sva se po naključnem trku usedla v eno od kavarnic na soncu. Ta navidezno nedolžen domislek, namig na raziskave japonskih znanstvenikov o vodnih kristalih, ki naj bi skladiščili spomin, v meni sproži tok misli. Voda, ki se spominja. Praspomin vode. Ki je najbrž nekaj podobnega kot naš neraziskani del vijačnice DNK, kjer naj bi bil shranjen naš praspomin. In če ima reka spomin, ki je globlji od spomina, ki ga poznamo človeška bitja, česa se torej spomni reka, ki teče pred nami ...?
Bi se spomnila, da se je nekoč imenovala Nauportus, po mestu, ki naj bi ga ustanovili Jazon in argonavti, bi se spomnila ladje Argo, vseh tovornih ladij vseh oblik in iz vseh časov, ki so kdaj plule po njej, mlinov iz 14. stoletja, ki so vrteli njeno vodo, prihoda Napoleona, mojstra Plečnika ... Se morda spomni bolečine tistih, ki so stali na njenem bregu in vzdihovali za izgubljeno ljubeznijo? Spomnim se na tiste dneve, ko sem se sprehajala ob Seni in poslušala zgodbo o francoski revoluciji, ko so se na Place de la Concorde pod giljotino kotalile glave modre krvi in je bila reka obarvana rdeče.
Zanime me, kako reka Mura šepeta Lainščku, Šarotarju, Žabotu in Kreslinu ..., kako je reka Guadalquivir nagovarjala Krišofa Kolumba, da je iz Seville odplul proti novemu svetu, kako je kolumbijska reka Maddalena poklicala Marqueza ... Reka Nil je tista, ki pozna največ zgodb, ki zanimajo mene. Sveta reka, ki še dva meseca po tistem, ko sem zadnjič strmela vanjo, vstopa v moje sanje.
Reke so navdihovale pesmi, reke so pomenile hrepenenje po novih svetovih, reke so dajale življenje in jih jemale, kot starodavna božanstva. Danes nam hočejo predvsem povedati zgodbo, a je ne slišimo. Rad bi bil reka, poje Vlado Kreslin, rada bi bila reka, da bi se lahko spomnila vseh zgodb.
Bi se spomnila, da se je nekoč imenovala Nauportus, po mestu, ki naj bi ga ustanovili Jazon in argonavti, bi se spomnila ladje Argo, vseh tovornih ladij vseh oblik in iz vseh časov, ki so kdaj plule po njej, mlinov iz 14. stoletja, ki so vrteli njeno vodo, prihoda Napoleona, mojstra Plečnika ... Se morda spomni bolečine tistih, ki so stali na njenem bregu in vzdihovali za izgubljeno ljubeznijo? Spomnim se na tiste dneve, ko sem se sprehajala ob Seni in poslušala zgodbo o francoski revoluciji, ko so se na Place de la Concorde pod giljotino kotalile glave modre krvi in je bila reka obarvana rdeče.
Zanime me, kako reka Mura šepeta Lainščku, Šarotarju, Žabotu in Kreslinu ..., kako je reka Guadalquivir nagovarjala Krišofa Kolumba, da je iz Seville odplul proti novemu svetu, kako je kolumbijska reka Maddalena poklicala Marqueza ... Reka Nil je tista, ki pozna največ zgodb, ki zanimajo mene. Sveta reka, ki še dva meseca po tistem, ko sem zadnjič strmela vanjo, vstopa v moje sanje.
Reke so navdihovale pesmi, reke so pomenile hrepenenje po novih svetovih, reke so dajale življenje in jih jemale, kot starodavna božanstva. Danes nam hočejo predvsem povedati zgodbo, a je ne slišimo. Rad bi bil reka, poje Vlado Kreslin, rada bi bila reka, da bi se lahko spomnila vseh zgodb.
