Zgodbe z vzhoda: Rokavice

Ali so besede, kakršne so, denimo, »norec«, »Rocket Man« ali »samomorilec«, primerne, kadar se je treba izogniti spopadu, ne pa ga tako ali drugače povzročiti? Je morda pravi čas, da uvedemo osnovna jezikovna merila za vedenje tistih, ki vodijo države? Mar svoboda izbire, govora in medijev neizogibno postaja samo še to, kar izbira, izgovarja ali bi rad v svoji politični resničnostni oddaji slišal neki povprečni državljan?

Ali pa je morda naloga politikov, da opozarjajo, kako pogubna je lahko vulgarna in nedopustna agresivnost, najprej besedna, nato še fizična, vojaška in nazadnje jedrska? Težave zaradi vzdevkov, ki jih je ameriški predsednik Donald Trump uporabil za severnokorejskega voditelja Kim Džong Una, so precej večje, kakor se zdi na prvi pogled. Lahko bi rekli, da so pravzaprav globalne. Ne gre namreč za to, kakšna osebnost je mladi Kim in ali je brutalnejši od očeta in deda oziroma ali je razumnejši od vseh voditeljev v svoji okolici. Gre za to, da je Trump v govoru v OZN izničil vsa načela državništva in v tako imenovano »visoko politiko« uvedel slovar globalne ulice.

Lahko vprašamo, ali je država, kot je Severna Koreja, ki drugim grozi z raketami, še naprej enakopravna z vsemi drugimi člani svetovne skupnosti. Še bolj lahko podvomimo o tem, ali si vlada, ki tepta človekove pravice svojih državljanov in sili zapornike v političnih gulagih kopati predore za jedrske poskuse, sploh zasluži spoštovanje drugih držav.

Toda če je Kim težava za ves svet, gotovo ni rešitev prevzemanje njegovega slovarja in načina izsiljevanja. Državnik, ki določa standarde, ne more žugati in groziti s »popolnim uničenjem« neke države. Na rokah mora obdržati rokavice, tudi kadar nagovarja režim, kakršen je severnokorejski. Zakaj je bil Trumpov govor nevaren? Ne samo zato, ker je potisnil naš planet korak bliže jedrski katastrofi, ampak tudi zato, ker je omogočil uporabo besedne agresivnosti na svetovnem odru, na katerem se, kakor smo že velikokrat videli, beseda zlahka spremeni v naboj. Kako bi se v nemškem parlamentu, denimo, utegnili vesti predstavniki Alternative za Nemčijo (AfD), če bi poleg svoje neprijetne retorike še dosledneje začeli slediti Trumpovemu primeru neprimernega vedenja in neposrednosti brez uporabe rokavic?

Največja težava za svet pravzaprav ni Kim Džong Un. Kim samo nadaljuje to, kar se je dogajalo med vladanjem njegovih predhodnikov, in je predvidljiv v vsaki molekuli svoje nepredvidljivosti ter logičen v vsaki formuli svoje navidezne neracionalnosti. Težava je v tem, da naenkrat mnogi poudarjajo, da je bil George W. Bush delikaten diplomat v primerjavi s Trumpom in da ameriški predsednik – ne glede na to, kaj si o tem mislijo obupanci, ki ga ne podpirajo – predstavlja voljo svojega ljudstva.

Toda Evropejci bi morali biti pazljivi pri globalizaciji politične vulgarnosti, ki se nezadržno širi prek oceana, zajema tudi staro celino in se uveljavlja kot protistandard državništva na splošno. Zmaga Angele Merkel je pomirjajoča, vendar ni dovolj za miren spanec. Zadošča samo za to, da se vprašamo o mejah svobode pri rušenju etičnih meril v politiki. In osnovna dilema ostaja: kako se bo sploh lahko razvijala družba, v kateri se politiki ne povzpnejo vsaj za stopnico nad množična čustva? Samo še nazaduje lahko.