S potrpežljivostjo ali egoizmom do kakovosti?

Nogomet kot najpopularnejša moštvena igra na svetu kot za šalo proizvaja zvezdnike, izjemne in nadarjene strelce, ki pa to morda ne bi postali, če ob sebi ne bi imeli popolne zasedbe za uspeh. A pravi junaki so tisti, ki zmorejo tudi nasprotno – da zaradi njih dobro igra vsa ekipa.

V ekipnih športih je takšnih primerov veliko, kaj pa v individualnih, denimo v alpskem smučanju? Zaradi lažje organizacije, logistike, manjših stroškov pa tudi večje motiviranosti in možnosti za napredek tudi tekmovalci v individualnih športih že od nekdaj svoje znanje in veščine urijo v skupinah. Kolektivni duh se lahko dobro obrestuje, vse dokler deluje omenjena vzajemnost: da ekipa napreduje zaradi posameznika in posameznik zaradi ekipe.

Mnogokrat pa športnik pač preostro zaštrli iz povprečja, da bi lahko v moštvu še deloval progresivno. Četudi je njegova kakovost tolikšna, da bi se z njo lahko dvignila cela ekipa. Ob odhodu Tine Maze na samostojno pot je bilo o tem povedanega veliko. Mnenja so bila različna, eni so ji očitali egoizem, drugi hvalili njen pogum. Za njen korak je bilo potrebno oboje, prav tako za vse njene uspehe.

Čeprav je bil nekdaj slovenski smučarski kolektiv eden najbolj cenjenih na svetu, je danes njegova ekipna vzajemnost na čedalje bolj trhlih tleh. Nikakor zaradi Tine Maze. Naša najboljša smučarka je bržkone najglasnejši alarm in hkrati posledica stanja, zaradi katerega je tudi rezultatska uspešnost slovenskih smučarjev v zatonu. Reprezentanca (v smislu načina treninga) je namreč za mnoge postala ovira. Ne zaradi pretiranega egoizma posameznih tekmovalcev, temveč zaradi vse slabše kakovosti in nesistematičnosti njenega dela.

Pet sezon, pet različnih trenerjev, pet različnih pristopov, pet načinov treninga. Vse to v petih, za smučarja najpomembnejših odraščajočih letih. Pet različnih načinov (ne)financiranja, zapletov s pokrovitelji, proizvajalci smuči, vodstvom zveze... Kot da se z vsako zimo začne nova sezona nadaljevanke, ki se z zapleti začne jeseni, z vrhuncem pa konča spomladi. Ob tem pa razplet zgodbe in konec tragikomičnih epizod pogosto ni najsrečnejši za glavne junake.

Kako naj namreč takšna ekipa napreduje? Še ne 20-letni smučar, ki je ob prehodu iz klubskih vrst v mladinske reprezentančne vrste pokazal nekaj talenta, s takšnim načinom dela težko osvoji že osnovno tehniko, kaj šele, da bi konkuriral najboljšim.

Kot kaže, je eden redkih, ki se v zadnjem obdobju v slovenskih ekipah tega zaveda, avstrijski trener Burkhard Schaffer. Neobremenjen s slovenskim okoljem, stalnim pritiskom staršev in vodstva ter z od njih odvisnimi navezami in razvezami, sistematično in z dolgoročnimi cilji vodi smukaško ekipo. V njej je nekaj mladih in nadarjenih fantov, nekaj starejših in izkušenih, in čeprav tekmujejo vsak zase, napredujejo s skupnim delom.

V teoriji se zdi vse lepo in prav, a tudi to očitno ni vedno formula za uspeh. Vsaj tako se v zadnjem času zdi ob pogledu na rezultate slovenskih smukačev, od katerih bi, tudi glede na nadpovprečno veliko treninga, pričakovali več. Obstaja še kakšna pot? Kaj je rešitev? Na začetku sezone ji morda lahko še rečemo potrpežljivost. Ji bomo na koncu rekli egoizem?