S totega konca: Andrej in Andrej

Ko je treba pretentati sovražnika – v stari Jugi smo temu po domače rekli »zavaravanje neprijatelja« – našemu Andreju ni para. Pred kakšnim letom, preden je stopil v županske čevlje, je namreč po mestnih svetnikih udrihal s precej debelo gorjačo, zdaj, ko se je že dobro naučil sukanja po političnem parketu, pa je ploščo skorajda povsem obrnil. Mestnega sveta nič več ne postavlja ob bok Butalam, kaj šele da bi se v povezavi z obvladovanjem ega mestnih svetnikov širokoustil z izkušnjami, ki si jih je nabral pri delu z otroki s posebnimi potrebami.

Nasprotno, naš Andrej je po stari politični maniri začel deliti sladkarije. Svetnike, ki so podprli njegov prvi proračun je božal s skrbno izbranimi besedami in se jim zahvaljeval za modrost, le dan pozneje pa je urno odprl prvo bonboniero in mestnega svetnika Andreja Verliča postavil za šefa civilne zaščite. Pri tem ga ni prav nič zmotilo, da je njegov soimenjak nekdanji podžupan v prvem mandatu nepogrešljivega Franca, torej na nek način del znamenite dravske hobotnice, o kateri je imel naš Andrej na začetku svojega mandata veliko povedati. Kajpak nič lepega.

Pa to še ni vse. Brezmadežnemu Andreju, borcu za pravico, ki se je za pusta hrusta simbolično našemil v zakrinkanega maščevalca Zorra, ni šlo v nos, da je oni drugi Andrej v sodnem postopku zaradi suma sprejemanja daril za nezakonito posredovanje. In to iz časa, ko je bil Frančev podžupan.

Seveda v vsaki normalni demokraciji nisi kriv, dokler ti krivde pravnomočno ne dokažejo, a normalno je, da v času, ko dokazuješ nedolžnost, stopiš korak nazaj in ne siliš v ospredje. Vendar v podalpskem raju – toti konec pri tem več kot očitno prav nič ne zaostaja – tega nikakor ne moremo preseči. Da se sprenevedajo ljudje, ki jim za vrat dihajo preiskovalci, smo se po svoje celo navadili, a da te iste ljudi na vodilna mesta postavljajo ljudje, ki so se na krilih vstajniškega gibanja dokopali oblasti, pa je popolnoma skregano z zdravo pametjo.

Vodenje civilne zaščite ni poklicna, temveč bolj častna funkcija, zato bi moral naš Andrej še posebno paziti, koga postavi na čelo te človeku prijazne organizacije, in se ne skrivati za piarovskimi floskulami, da se je za imenovanje odločil po priporočilu prejšnjega poveljnika civilne zaščite. Andrej bo namreč težko koga prepričal, da ne bere časopisov in da ni nikjer opazil zapisa in fotografije, kako je oni drugi Andrej pred kratkim sedel na zatožno klop, ker je policija pač prestregla telefonske pogovore, ko je beseda menda tekla o tem, kdo bo adaptiral zdravstveni dom in koliko sponzorskih cekinov bo zaradi tega kapnilo hokejskemu klubu, kjer je novi šef civilne zaščite pomemben mož. Vendar se Andrej na to očitno ne ozira, temveč v slogu buldožerja tepta vse pred seboj. Kaj šele bo, če bo imel po naslednjih volitvah v mestnem svetu večino ...