S totega konca: Avgijev hlev

Biti šef totega konca, edinega tovrstnega konca v podalpskem raju, ni hec. Za božjo voljo, človek še na dopustu nima miru. Medtem ko naš Andrej z močjo lastnih rok po morski gladini poganja kajak (to je pač eden njegovih konjičkov) se na avgustovsko zaspanem totem koncu dogajajo tektonski premiki. Zlasti kadrovski. In to kakšni! Nekateri so šila in kopita pobrali s konico noža na vratu, drugi so jo elegantno pobrisali sami. Pri čemer vsa voda iz Avgijevega hleva še zdaleč ni odtekla. Sega še vsaj do kolen.

Že davno je odletela šefica mestne uprave Milica, zdaj pa še nihče drug kot tesni kamerad prejšnjega šefa totega konca. Ivana, ki je precej uspešno vodil mariborsko Snago, je odnesla prisluškovalna afera. Nekakšen totokončevski watergate. Le da pogovorov ni snemal on, ampak so njegovo besedičenje posneli drugi. No, pravzaprav so posneli Franca in zraven kot kolateralno škodo prestregli še Ivana. Smola pa taka.

Novemu šefu totega konca se je njegovo početje kajpak zdelo precej nemoralno, za kar si je Ivan kriv sam. Izigravanje nekakšnega svetovalca za javno podobo iz ozadja prejšnjemu županu Francu se mu je obrestovalo le kratek čas. Nekaj let je bil direktor – celo v dvojni vlogi, saj je honorarno vodil še Marprom –, to pa je tudi vse.

A na zadevo je treba vselej pogledati neobremenjeno. Kdo pa ne bi svetoval prijatelju, kaj je dobro zanj, še posebej, če mu je ta priskrbel dobro plačano službo. Roka roko umije in v tem primeru je očitno bilo kaj za umiti. Težava je le, ker se je umivanja lotil z motno vodo. Moraliziranje pod izmišljenim imenom na spletni strani ene izmed časopisnih hiš in pihanje v prijateljev rog ga je zdaj, ko se gremo na totem koncu nekakšno moralno čistko, drago stalo. Z našim Andrejem pač ni šale, najprej je odletel nadzorni svet, potem še direktor. Kaj pa ni izkoristil priložnosti za častni harakiri.

Kmalu za njim je odletel še Srečko iz Nigrada, kjer je občina največji lastnik. Le da je to storil sam, brez vnaprejšnjega rompompoma, iz danes na jutri. Branil se je, da nikoli ni bil lovka znamenite totokončevske kadrovske hobotnice, njegova edina krivda je, da je direktorski stolček zasedel v času Frančevega vladanja. Ja, hudiča, zakaj pa je potemtakem odstopil? Če je čist kot solza, se mu vendar ni treba ničesar bati. Tudi šef vodovoda Danilo je zadržal službo, pa vsi dobro vemo, kdaj je postal prvi vodovodar v mestu.

A kogar ni, brez njega bomo zmogli, zato teh kadrovskih pretresov ne bomo preveč objokovali. Še zlasti, ker se bržkone kmalu obetajo novi. Šef totega konca Andrej je že pred kratkim pozval šefico stanovanjskega sklada Tanjo, ki se je prav tako ujela v policijske prisluhe in se udinjala Francu, naj odstopi. Vendar se dama ne da, zato je logično pričakovati, da ji bo nekdo kmalu pomagal pri tej težki odločitvi.