S totega konca: Imaginarni minus

Odkar je Andrej odrezal direktorja Bojana, je na totem koncu vse drugače. Boljše. Veliko boljše. Kot bi nekdo pojedel snikers. Ker če je človek lačen, je res ful drugačen.

Luknje v želodcu na totem koncu, kajpada, nismo opazili, tudi proračunsko brezno je nenadoma izginilo. Primanjkljaj bo konec leta znašal kvečjemu pičle tri odstotke, to pa je tako zanemarljiva številka, da se z njo sploh nima smisla ukvarjati. Kaj pa dobi človek za tri milijončke?

Skratka, vse je spet v najlepšem redu. Cedita se med in mleko in totemu koncu se kar smeji od ugodja in zadovoljstva. Pa naj še kdo reče, da naš Andrej ne zna. Kot šahovski velemojster premika figure po šahovnici ter tu in tam žrtvuje kakšnega kmeta. Kajti za dobrobit naroda je to pač nujno in tisti, ki se znajdejo v tej nehvaležni vlogi, naj to lepo sprejmejo kot nujno zlo. Kdo ve, morda se jim bo toti konec nekoč oddolžil s kakšnim spominskim kamnom.

Andrej v vsej tej kolobociji seveda ne kaže niti trohice nervoze in takšnega ga obožujemo. Toti konec je že leta hrepenel po človeku, ki se ne jezi in za vse krivi druge ter prisega na svoje otroke, ko je pod vprašajem njegova nedolžnost. Celo smisla za humor ne izgubi, pa naj so časi še tako črni. Čeprav niso, saj pri nas sije sonce tudi, ko dežuje.

Dezinformacijo o proračunski luknji, ki jo je neka občinska uslužbenka po uradni elektronski pošti razširila med preostale zaposlene in se pri tem drznila sklicevati nanj, je Andrej, šaljivec, kot je, označil za plod pretiranega delovnega zanosa. Huh, ta je res dobra. Kajti ljudem, ki v javni upravi poskušajo ustvarjati dodano vrednost, je treba takoj ponuditi službo v gospodarstvu, kjer je priložnosti za dokazovanje na pretek. Zaposlitev resda ni tako varna, je pa zato raven adrenalina v telesu toliko višja, saj človek nikoli ne ve, kako dolgo bo še lahko z veseljem napajal javni sektor.

Na srečo imamo tukaj našega Andreja in njegovo ekipo, ki razumeta potrebe gospodarstva in sta usmerila vse sile v razcvet podjetništva. Seveda nas ne zanimajo neke Nemčije, Avstrije in kar je še podobnih nepomembnih državic, bolj nam dišijo države s hitro rastočim gospodarstvom, kot je, denimo, Belorusija, da o Kitajski sploh ne govorimo. Andrej temu pravi odpiranje vrat. Mi pa čakamo, ako bo skozi ta vrata tudi kaj švignilo.

Sploh pa, zakaj bi nam moral Andrej polagati račune; njegovi dosežki govorijo sami zase. Za začetek se bo toti konec pobratil z Hangzhoujem in Chongqingom. Resda sta ti dve mesti kakšen kilometer ali dva dlje kot Kraljevo in bo treba na vljudnostne obiske z letalom, a nam je lažje pri srcu, ker vemo, da Andrej vse to počne samo zato, da bi bilo nam bolje. Iz glavnega štaba totega konca, denimo, že sporočajo, da se kmalu obeta konkretno sodelovanje na področju trgovine, turizma in logistike z mestom Huai'an. Čakamo.