S totega konca: Obiskovalec

Naš Andrej je očitno zelo omejil objave na najpomembnejšem fejsbuk profilu v mestu. Še nedavno tega je tisti, ki skrbi za njegova lik in delo, objavil skorajda vsako lopato asfalta, s katero so cestni delavci zakrpali luknje na obupnih totokončevskih cestah, zdaj pa se oglasi le še enkrat do dvakrat tedensko.

Njegovi zvesti bralci ga seveda pogrešajo, a je že tako, da je vsega lepega enkrat konec. Treba se bo navaditi na sistem manj je več. Objave so zdaj veliko bolj sofisticirane, še pustna oprava, v kateri se je letos razkazoval, je bila povsem kraljevska, da dame, ki je stala ob najpomembnejšem moškem totega konca, sploh ne omenjamo.

Tudi ko si Andrej našemu brkatem Filipu v čast pod nos za šalo potisne repliko najmogočnejših ter najlepših brk na svetu in v okolici, se zdi, da to stori z dobršno mero prefinjenosti. Ni kaj, Andrej lepo razvija svojo podobo. Škoda le, ker to šolanje toti konec nekaj stane, pa še s časom smo bolj na tesno.

V slogu te nove obveščevalne manire zato Andrej po fejsbuku ni širil panike, češ da mu je nekdo, medtem ko ga ni bilo doma, šaril po predalih s spodnjimi majicami, mu premikal predmete in počel še bog ve kaj. Lepo je poklical policijo, ki sta se ji pridružila še dežurna tožilec in preiskovalni sodnik. Družno so ugotovili, da v Andrejevo domovanje ni nihče vlomil, pa tudi neke škode niso zaznali.

Če se nepovabljen gost v slogu filmskih vlomilcev nad ključavnico ni spravil s pisarniško sponko in švicarskim nožem, kar je malo verjetno, saj vendar živimo na totem koncu, kjer nimamo navade ob živce spravljati županov, za ta misteriozni dogodek obstaja le ena logična razlaga. Nekdo ima ključ! Morda ključ, ki je nekoč izginil iz Andrejeve občinske pisarne? Kdo bi vedel?

Malce hecno je le, ker Andrej ni takoj, ko je zaznal izginotje ključev, zamenjal domače ključavnice. Ah, pač ni temu posvečal večje pozornosti. Si je pa zato na vratih kabineta pred kakšnima dvema letoma omislil elektronsko ključavnico, in to z razlago, da po občini nekdo krade.

Občinski piarovci so bili takrat zelo skrivnostni glede izpuhtelih osebnih predmetov totokončevske birokracije. O kakšnih ključih kajpak ni bilo niti govora. Kaj šele, da bi nam razkrili, ali je morda kdo šaril tudi po Andrejevih žepih. Zdaj kaže, da nekdo je, saj Andreja zagotovo ne muči paranoja. Če kipci, lončnice, skodelice in še kaj niso bili na svojem običajnem mestu, je najmanj, kar lahko storimo zanj, da mu verjamemo. In si ne belimo glave z vprašanjem, zakaj ključavnice ni zamenjal takoj po izginotju ključev, vmes pa je, kot bi mignil, minilo eno leto.

Človek pač zaupa ljudem, saj ve, da so na totem koncu še lopovi pošteni. Ugibanja spletnih komentatorjev, če niso morda po stanovanju strašili duh časa, Kitajci ali vedno vsega krivi Franc, ki da je iskal radarje, so zato vsaj nesramna.