S totega konca: Referendumski prvak

Toti konec je minulo nedeljo znova dokazal, da mu ni para in da mu noben drugi toti konec na planetu ne seže niti do gležnjev. Naša zmaga je čista kot solza. V prav nobeni drugi volilni enoti se delež volivcev, ki jim je v pasji vročini uspelo prilesti do volišč, ni spustil pod deset odstotkov. Juhuhu! Pa nismo dobri le v nogometu.

Vzrokov, kajpak, ni treba iskati z lučjo. Totokončevski živelj ima političnega kupčkanja poln kufer in njegovo indolenco do tovrstnih in podobnih vprašanj morda še najbolje opiše grafit na Trojanah. Ko vam bodo zadišali krofi in boste zapeljali z avtoceste, se na križišču le ozrite naokrog in takoj vam bo jasno, kam pes taco moli. Razkurjeni pisec omenja politike v povezavi z moškim spolnim organom.

Mnogim »političarjem« v našem podalpskem raju pač ni jasno, da Slovenija ni samo prestolnica, katere župan ima sicer v omari majico z napisom »Ich bin ein Mariborčan«, temveč še kaj več. V slovenski kokoški najdemo celo Prekmurje, Dolenjsko, Gorenjsko, Primorsko in seveda toti konec, kamor vodi, ne boste verjeli, celo avtocesta. In to mimo prej omenjenih Trojan in zgovornega grafita. Pot v te kraje v udobni državni limuzini zato ne bi smela predstavljati posebnega napora, a je žal tako, da se teh sto trideset kilometrov vleče in vleče in vleče ... Še zlasti čez Trojane, kjer ni dovoljeno peljati več kot sto kilometrov na uro. Se pa zato grafit lažje opazi. Tudi če človek ne skoči po krofe.

Ampak naša elita v lepih oblekah se mimo grafita pelje zelo poredko. Pa še takrat bolj v slogu »gremo na Štajersko gledat, kaj delajo«. Sledijo floskule in nakladanje, nakladanje in floskule, tu in tam kakšna sramežljiva, bolj potihem izrečena obljuba, če se morebiti kaj zalomi, in to je to. Zato se resnično ne gre čuditi brezbrižnosti totega konca do referenduma o arhivih. Ljudje so v njem pač videli spopad dveh političnih blokov (če sploh), in to o temi, ki bi morala biti po toliko letih že zdavnaj ad acta.

Kdor želi brskati po arhivih, naj ima prost dostop do vsega, saj živimo v demokraciji. Vendar naj o tem famoznem prostem dostopu konsenz doseže politika. Saj zato pa davkoplačevalci hodijo na volitve, kjer izvolijo svoje predstavnike in jih zelo dobro plačajo. Prenašanje odgovornosti na nezainteresirane volivce je za državo drag šport. Ne nazadnje smo zaradi političnega napenjanja mišic spet zafrčkali kup denarja.

A problem je – v naši mladi demokraciji to pravzaprav niti ni več nenavadno –, ker si različni akterji pravico do prostega dostopa prepričljivo različno tolmačijo, volivci pa naj se v tej godlji znajdejo, kakor vedo in znajo. In so se! Ljudstvo totega konca jo je raje množično mahnilo na športni konec tedna. Navsezadnje je bila vožnja z vzpenjačo na Pohorje brezplačna, to pa, kot pravimo Štajerci, tudi ni pês. Oziroma kar tako, da se bomo lažje razumeli.