S totega konca: Sedem

Prejšnji petek se je življenje na totem koncu skoraj ustavilo. Pa ne zaradi Hilde, ki se je v spremstvu uniformirancev pripeljala na krajši izlet v štajersko prestolnico, marveč zaradi našega Franca. Sodnik ga je hladnokrvno za sedem mesecev poslal v zapor in reši ga lahko le še pritožbeno sodišče.

O poparjenem izrazu na obrazu bivšega šefa totega konca bržčas ni treba izgubljati besed. Jasno, vse skupaj je ena velika zarota, sodba ima močan politični pridih in še bi lahko naštevali. Pa Franc ni storil nič drugega, kot da je predlagal, naj stanovanjski sklad luksuzno službeno stanovanje dodeli znani vedeževalki Karin. In na koncu je grešni oziroma črni kozel, če vam je ljubši Frančev retorični presežek, postal prav Franc.

Ajajaj, če pa ni vedel, da je neko potrdilo ponaredek. In zato mu zdaj grozi, da bo trohnel v ozki zaporniški celici, namesto da bi užival ob pogledu na griče sosednje prijateljske občine, kjer ima velik vikend. Še sreča, da lahko po morebitni pravnomočnosti sodbe zaprosi za opravljanje dela v družbeno korist, kar je zadnje čase precej moderna oblika pokore, in prav zanimivo bi bilo videti, kakšno delo bi mu država naložila. Morda čiščenje hobotnice v javni kuhinji?

Vsekakor mu odsvetujemo, da mu usodo v zvezdah preveri njegova osebna vedeževalka, saj se do zdaj ni izkazala z nevemkakšnimi jasnovidnimi sposobnostmi. Popolnoma je namreč brcnila v temo, saj je na začetku procesa trobezljala o neki nedolžnosti, potem pa je fasala pet mesecev pogojno.

Kajpak je dopustna razlaga, da je bilo takrat, ko je praktično preizkusila svoje vedeževalske sposobnosti, na nebu nekaj oblakov in pač ni kristalno jasno videla vseh zvezd. Ali pa morda še ni razkrila vseh kart in bo asa iz rokava potegnila šele v pritožbenem postopku. Do takrat pa si bomo od negotovosti pač pogrizli nohte do komolcev.

Pravkar končan proces pa ni razkril le vedeževalskega spodrsljaja, marveč skozi prisluhe telefonskim pogovorom še vso bedo Frančeve kadrovske mreže. Resda je šlo bolj za šov, za duševno hrano ljudstvu, ki se je lani uprlo Francu in njegovi politiki, saj javno poslušanje malih zarot pod krinko dokazovanja načina Frančevega delovanja nima neke neposredne zveze z dodelitvijo stanovanja. A iz zgolj delčka prisluhov večmesečnega prisluškovanja je lahko vsak razbral, kako umazana je v bistvu politika, kakšne igrice se gredo tisti, ki se želijo za vsako ceno obdržati na oblasti in kaj vse so pripravljeni storiti za ustvarjanje javnega mnenja.

Internet pod krinko anonimnosti vse to pač dopušča in Franc bržčas ni edini tovrstni politični patron v tem našem podalpskem raju, ki ni odkril vseh kart. Prave kupčije se pač sklepajo v zakulisju, javno pa politika lačnemu ljudstvu servira le nekaj na pol užitnih piarovskih kanapejev v slogu volk sit, koza cela. A volk je kozo že zdavnaj požrl.