S totega konca: Skrivno reševanje

Tega našega Andreja človek včasih res ne more razumeti. Ničkolikokrat je že potarnal, da se premier Miro nikakor noče oglasiti pri njem, da bi rekla besedo ali dve o razvoju totega konca. Za božjo voljo, pa saj to sploh ni potrebno. Dobri Miro se po Mariboru in okolici smuka sam in res ne potrebuje nekega Andreja, da bi ga držal za rokico in mu kazal totokončevske črne pike.

Če izvzamemo decembrsko nogometno tekmo med Mariborom in Schalkejem, se naš Miro po štajerskem koncu rad klati v družbi svojih strankarskih somišljenikov. Včasih morda nekoliko inkognito, pa vendar. Bolje, da ne vemo, da je prišel, kot pa da vemo, da ne bo prišel.

Pred dnevi se je, denimo, v družbi tistih, ki imajo v žepu člansko izkaznico z njegovim imenom, zadržal v prijateljski občini Miklavž na Dravskem polju, torej v občini, iz katere naš Andrej črpa neusahljive človeške vire. Kot nekoč z drugega brega Drave, iz Dupleka, če smo natančni, že nekoliko pozabljeni Franc.

A posvetimo se raje sedanjosti. Miro je torej nekega petka na skrivaj prilomastil v miklavško naselje Skoke in se srečal z najvidnejšimi člani svoje stranke ter z več kot dvestoglavo množico podpornikov. Piarovski ustroj njegove stranke je javnost o tem pomembnem obisku seveda obvestil šele, ko je Miro že davno spil nedeljsko jutranjo kavico, torej dva dneva kasneje.

A nič ne de. Pomembno je, da Miro prihaja na toti konec, naš Andrej pa naj ne tarna, marveč naj svoji miklavški navezi zaukaže večjo budnost, da bo lahko še sam kdaj skočil v Skoke, če se bo tam dogajalo kaj zanimivega. Čeprav bi ga, roko na srce, Miro počasi lahko počastil s kakšnim mimohodom. Skrajni čas je, da fantje in dekleta iz lokalnega odbora njegove stranke prebolijo poraz svojega županskega kandidata Toneta, ki se je pač malo uštel z iskrenostjo.

Zaradi napak drugih Andrej ne more biti žrtveno jagnje. Saj ga ljudstvo ni posadilo na najbolj vroč stol v mestu zgolj zato, da se bo kazal na raznih sprejemih in prireditvah. Pa naj Andrej v tem resnično uživa, saj na svojem fejsbuk profilu zadnje čase povečini objavlja le še poročila z družabnih dogodkov, kjer rad razkazuje svojo kurtoaznost. Resne teme pa kot da so izpuhtele. Nič več ne razpreda o famoznih 5000 delovnih mestih, tovarni baterij in še marsičem, kar je rad omenjal pred volitvami. Pravzaprav je na neki način izginil in zdi se, kot da se mesto vodi kar samo po neki inerciji. Čeprav je kajpada jasno, da razni strici vajeti niso izpustili iz rok.

Še dobro, da so z nami, pa čeprav na skrivaj, vsaj Miro in njegovi. Med pomembne projekte so namreč uvrstili drugi tir železniške proge do Šentilja, na totokončevskem letališču se trudijo zagnati multimodalni logistični center pa sedež Holdinga slovenskih elektrarn bodo vrnili Mariboru. Če se le ne bo kaj zapletlo in bo kakšen lobist pritisnil rdeči gumb.