S totega konca: Trpljenje

Odkar so mračne sile našega bivšega nepogrešljivega Franca v želji zgraditi še boljši Maribor vrgle s prestola, se je zanj začelo eno samo trpljenje, ki bi ga bil najbrž zmožen opisati zgolj Johann Wolfgang von Goethe. Trpljenje našega Franca v srednjih letih bi, denimo, lahko poimenovali takšno delo. Vendar Franc nima te sreče, da bi o njem pisali takšni mojstri peresa, kot je bil ta nemški plemič. Za njegova lik in delo se pač precej bolj zanimajo drugačni pisci, ki jim Goethejeva lirika in proza nista tako blizu.

Njihovo izrazoslovje je bolj togo, stavki so daleč od romantike in, kar je najhuje, Franca nesramno obtožujejo najrazličnejših lumparij. Celo tako daleč gredo, da ga za vsak – oprostite! – prdec spravijo pred sodnika. A Franc v sebi lastnem slogu vse muke pogumno prenaša in se ne pusti zafrkavati. Čeprav ni popolnoma zdrav, se bori kot lev. Kakšna povišana telesna temperatura neki! Takšnega možakarja 38 stopinj in malce kašlja že ne bo ustavilo. Še kakšno stopinjo več prenese, brez da bi obležal. Pravici in resnici je pač treba priti do dna in žrtve pri tem niso pomembne.

Seveda Franc ni nikakršna ovčica nedolžnega pogleda, ki bi se sleherniku zasmilila v dno duše. A nekaj je le treba priznati: če se bo moral za vsako moralno sporno potezo zagovarjati na sodišču, potem bo v družbi organov pregona preživel zajeten del svojega življenja. Čeprav je za Maribor delal s srcem. In to baje iz Dupleka, kjer ima, kot je znano, nekakšno začasno bivališče v veliki počitniški hišici.

Frančevega početja seveda ne bomo zagovarjali, to naj počne kar sam, saj se je sam tudi spravil v godljo. Če bi bilo vse čisto kot solza, bi ga dihalci za ovratnik najbrž pustili pri miru. Čeprav je res, da je politika ženska sumljivega slovesa, za Franca pa vemo, da se z njo druži že vrsto let in je v tem času marsikomu stopil na žulj.

Nazadnje je ujezil neke strice s fejsbuka, ki so se nanj v abstraktnem svetu spravili z vso silo, zato je raje pobral šila in kopita. A ti strici so potem prek svojega kandidata prevzeli vodenje mesta in, resnici na ljubo, se razen priljudnejše retorike v občinski palači ni spremenilo veliko. Upravljanje mesta se je neformalno preneslo z levega na desni breg Drave, torej iz Dupleka v Miklavž, od koder prihajata nepogrešljiva pomembna svetovalca našega župana: eden je deklica za vse, drugi pa skrbi za javno podobo in je torej nekakšen piarovec iz ozadja.

Takšno kadrovanje kajpak ni naletelo na nevemkakšno odobravanje, nasprotno, vse glasnejše so govorice o novi totokončevski hobotnici. Ker na totem koncu pač ne znamo iz svoje kože. Vsak, ki mu ljudstvo v roko potisne žezlo, želi dokazati, da je boljši od predhodnika. Hitreje, višje, močneje! Le da to niso olimpijske igre, kaj šele igre brez meja. Stvar je hudo resna in če nekdo izgubi kompas, bi lahko vsaj vprašal za smer.