Tiskane izdaje
»Štk se je pob naredu!« V klenem koroškem narečju bi takole lahko rekli za kapetana slovenske odbojkarske reprezentance Tineta Urnauta, ki tudi v javnih nastopih odlično skrbi za prepoznavnost in simpatično slišano koroščino. Celo slovitejša rojakinja Tina Maze mu pri predstavljanju okolja, iz katerega prihaja, ni kos. Kot tudi ne ta čas najbolj prepoznavni Korošec med športniki na delu v Ljubljani, trener nogometne Olimpije Marijan Pušnik.
Z najmlajšim iz dinastije Urnaut – starejša brata Andreja in Matjaža sem »ujel« še v njunih najboljših letih pri zagrebški Mladosti, za očeta Adija pa sem kakšno desetletje premlad tudi jaz – sem se srečal v njegovih zgodnjih najstniških letih. Sicer ne iz oči v oči, stik s Tinetom je bil rahlo zastarel, če nanj gledam iz zornega kota sodobne informacijske tehnologije in predvsem časnikarstva. Še dobro, da je bilo tako, sicer bi mi o njegovem odbojkarskem talentu govorili drugi. Lahko sem samo hvaležen zastareli tehnologiji, nekdanji uredniški politiki in starim časom, ko smo po telefonih sprejemali klice poročevalcev iz najbolj zakotnih naselij, da smo na papir prenesli enega od najpomembnejših in najbolj osnovnih podatkov – v žurnalistično-športnem žargonu povedano glavo z različnimi statističnimi podatki.
Tine je bil eden od tistih, ki ga ni bilo treba videti, da si vedel, da spada v višji razred odbojkarjev. Še preden je iz ravenskega Fužinarja prestopil k blejskemu Autocommerceu, je imel za seboj strahovito statistiko. V prvi slovenski ligi je iz tedna v teden zbiral po 30 in več točk. Kolegu sem o njem dejal, da je, čeprav tedaj še ne polnoleten, odbojkarski Michael Jordan in da bi bil lahko igralec, s katerim bi slovenska odbojka nekoč lahko vstopila v svetovno elito. Pa še Urnaut je bil!
Zanimivo je, da je širši športni javnosti Tine postal znan po tem, da je z Nejcem Zemljakom postal svetovni prvak v odbojki na mivki. Naj mi oprostijo odbojkarji, ampak »afnanje« na mivki nima veliko zveze s pravo odbojko. Lahko je zabavna in privlačna, kadar igrajo mična dekleta, v seštevku pa je škodljiva za panogo, ki ima – menda – sloves najbolj razširjene igre na svetu.
Odbojka ni igra na telo in spektakel igrivih potez, toda vsak moštveni šport ima podobne zakonitosti, posameznika z več talenta ali znanja ni težko prepoznati. In slovenska odbojka je imela in ima veliko odličnih igralcev, toda silno malo zvezdnikov. Da bi si nadela še zvezdniški sijaj, bi potrebovala igralca z ubijalskim občutkom. Takšnega, ki odlično delujoče orkestre vedno povleče iz zagate.
Selektor Andrea Giani je bil nekoč zmagovalec, ko bo v moštvu našel še sebi enakega, sem prepričan, da Poljakom ali Belgijcem, ki so bili to pot na EP boljši, ne bo pomagala niti sreča.
Za kaj takšnega pa bo reprezentanca potrebovala »ubijalca«, in ne prijetnega fanta!
