Romanski razgledi: Sanjava politika

Ozirati se nazaj je varno, gledati naprej je pogumno. Koliko je med francoskimi predsedniškimi kandidati drznih vizionarjev, ki bi si upali tudi eksperimentirati – in bi se v resnici zavzeli za novo družbeno pogodbo?

Prevratniški bi hotel biti predvsem socialist Benoît Hamon, ki je vsaj sprva, pred meseci, v času predvolitev na levici, pompozno napovedoval univerzalni temeljni dohodek (UTD) za vse, zdaj pa počasi spreminja koncept in že med predvolilno kampanjo potrjuje znano socialistično prakso: bi in vendar ne bi. Vemo, kaj vse je malemu človeku pred zmago pred petimi leti obljubljal François Hollande, potem pa, enkrat v Elizeju, kmalu pozabil na obljube oziroma spoznal, da jih politično ni mogoče izpeljati ... Zaletavi Hamon jih, še slabše, požira vnaprej, pa čeprav je UTD simbolno in filozofsko zagotovo pomembna smer. Bila bi prelomen korak v novo družbo, poglobitev v tretje tisočletje, ko bo država – zaradi tehnološkega, digitalnega, ekološkega, demografskega predrugačenja sveta ... – nemara res morala vsakomur, brez izjeme in brez pogojevanja, vsak mesec izplačati določeno vsoto, enako za vse.

Devetinštiridesetletni Benoît Hamon, ki je bil v politični karieri od poslanca in uradnega govorca socialistične stranke do ministra ..., je sprva obetal, da zmore megalomansko razmišljati o časih, ki prihajajo. Slišati je bil pogumen in vizionar, a še bolj naiven, pravijo kritiki – tudi ekonomist Thomas Piketty je med njimi –, ki so se brž začeli spotikati, češ, kje pa bo vzel 300 milijard evrov. Tako vrtoglavo vsoto je visokoleteče izračunal sam – vsak Francoz, starejši od 18 let, bi prejel po 600 evrov na mesec –, dokler ga niso mediji grobo prizemljili, češ da se v nekaj sto milijardah evrov prešteva celoten proračun Francije. In mnogi so ga brž vprašali, kako bo davčno poskrbel, da ne bodo tisti z višjimi mesečnimi prejemki ves UTD potem vrnili državi, ker bodo pač bolj obdavčeni. Zato se je Hamon, kakor da prestrašen, povlekel nazaj, ekonomski strokovnjaki iz njegove bližine pa zdaj realneje napovedujejo, da bo verjetno zadostovalo nekaj deset milijard ... – kajti medtem se je Hamonov univerzalni temeljni dohodek docela spremenil in v resnici sploh ni več UTD.

In tako so spet padle v vodo iluzije, da nekdo od kandidatov za predsednika Francije vsaj malo več razmišlja o prihodnosti. Benoît Hamon je z idejo o UTD pritegnil pozornost številnih nemočnih volivcev, ki zdaj vse bolj razočarani spoznavajo, da v resnici sploh ni drugačen od protikandidatov. Medtem ko francoska družba civilno zanimivo brbota in se upa spuščati v neznano, imajo politiki še vedno raje preverjeno varnost preteklosti kot negotov nemir prihodnosti.

A še bolj skrbi nekaj drugega in je sramotno podcenjujoče: brezglavo retorično zaletavanje v prihodnost brez poglabljanja v problematiko, z močno ekipo strokovnjakov v ozadju, ne more in ne sme biti morebitna vstopnica za Elizej. Volivci niso prazni sanjači.