Si predstavljate takega predsednika?
Si predstavljate, da bi prišla komisarka Vera J. na nemško ustavno sodišče? Tako vehementno se je vprašal Vemokaterijanez in sporočil, da je požrl vso pamet tega sveta. Oprl se je na preprosto kmečko pamet, ki velja v njegovem šefovskem svetu. Šef lahko ukazuje vsem po vrsti: tajnicam, šoferjem, novinarjem, sodnikom, zdravnikom, duhovnikom, čebelam, marelicam, klobasam, polenti ... vsem pač, kako naj delajo, mislijo, čutijo ali ždijo. Samo po tej njegovi logiki domnevno delujeta tudi komisarka Vera in ustavno sodišče.
Potem pride pojasnilo, da komisarka obiskuje tudi romunsko, češko, poljsko, špansko, nemško ... ustavno sodišče. Ampak vsem znano dejstvo niti približno ne omaje Janezove svete vere v svoj prav. Če se izrečeno po kakšnem naključju ne ujema z dejstvi, tem slabše za dejstva. V tem primeru so ta dejstva zagotovo rdeča, komunistična, partizanska, svinjsko leva sama po sebi. Takšne unije s takšno komisijo sploh ne potrebujemo. Saj imamo njega, da nas reši dvomov.
Zakaj je ta isti Janez sploh stopil pred kamere, če je tako prepričan vase in je resnica samo njegova? Pa ja ni morda za hip podvomil o sebi? In vseeno potrebuje nastop celo pred kamerami te zavržne javne hiše s prostitutkami, v katero je neuspešno zgolj začasno podtaknil svojo četo sinhronih plavalcev? Morda zato, da bo vstopil v tisti parlament, v katerem delajo pokvarjeni in podkupljeni telebani, na katere mora opozarjati nas, večne nevedneže. Da se ne bi zmotili in slučajno pozabili voliti petih njegovih evroposlancev. Pa ne, da uporablja več kot pol stoletja stare finte tistih, ki so še v Jugoslaviji vstopali v zvezo komunistov in se hkrati opravičevali, da tega sploh ne počnejo iz koristoljubja, ampak zato, da zrušijo zvezo od znotraj. Si predstavljate takega predsednika, ki pljuva po gnili Evropski uniji, kako pokvarjena da je, vendar bi še isti hip sprejel komisarsko mesto, če bi mu ga kdo po pomoti ponudil. Ker njegov komisar pa ne bi hodil na ustavna sodišča. In nima zveze z nobenim sedanjim ali bivšim ustavnim sodnikom. In ga ne prepričuje. Ker mu to ni treba. Saj njegovi ustavni sodniki telepatsko povzemajo misli svojega guruja.
Si predstavljate predsednika in ustavnega eksperta, ki gre te dni v Jeruzalem podpret tiste »reveže«, ki pospravljajo in čistijo Palestino? Še isti teden pa potem ponižno pelje svoje otroke in družino k maši v domačo cerkev, hlini ljubezen do ljudi in boga, pravičnost, miroljubnost, tradicijo, mir in dobro. Si predstavljate takega predsednika, ki bodri metalce bomb, požigalce humanitarnih konvojev, in se hkrati čudi, čemu bežijo Palestincem ali Jemencem podobni ljudje po svetu in silijo v našo neomadeževano državo? Če pridejo Izraelci, so njihova vrata odprta, še njihovo zastavo obesijo na svojo hišo. Palestinci pa – marš!
Si predstavljate, da bi bil tak predsednik lahko ruski podpornik? Ma neeee, kje pa! Z Rusi pa res ne. Samo malo je prijatelj z Orbánom. Z Orbánom, ki podpira Ruse. In Orbán podpira Dodika. In Dodik Vučića. In skupaj Putina. In vsi so prostočasno navdušeni razbijači Evropske unije in njenih komisarjev. Si predstavljate, da bi takega evropsko alergičnega predsednika volilo 300.000 Slovencev? Mi si predstavljamo. Bogu in kralju je treba zaupati.
Veste, kaj so rekli Izraelci po tem, ko so uvideli, da so šli kak milimeter predaleč? (Ker trije Britanci ali en Avstralec običajno odtehtajo precej več kot 33.000 Palestincev). Da so zamenjali torbo enega humanitarca za puško. In da niso dobro videli humanitarnega napisa z velikimi črkami na avtu. Čeprav so bili obveščeni o humanitarnem konvoju. Kakšni reveži so postali izraelski vojaki! V starih časih so lovili esesovce po vsem svetu, jih likvidirali ali pripeljali pred sodišča. Zdaj pa zamenjajo torbo za puško. In potem čistijo. Pade, kamor pade.
Še Trump je prejšnje dni malce križem pogledal in izrekel nujne predvolilne besede: da morajo Izraelci vojno končati in se vrniti (pozor, to je rekel Trump!) v normalnost. Ker da vse skupaj traja predolgo. Ni pa se (celo on) upal javno izreči, ali je še vedno stoodstotno na strani Izraela. Niti največji Bibijev prijatelj ni tako pogumen kot njegov slovenski hlapčič, da bi se zdaj s ponosom podal v Izrael. Zdaj raje tolaži svoje pristaše, da jih ne bi grizla vest po vseh teh bombah in otrocih, ki jih več ni. Dragi moji, poglejte v ogledalo! Točno takšne predsednike si predstavljate. In volite.
