Škarpena v parlamentu

Ne vem, kako se ostali zavedni državljani pripravijo na najpomembnješi dogodek v letu, ki ni nogometni finale v Kijevu. Škarpena po navadi prebere kakih 400 strani programov vseh 25 strank, list, občasnih klap, pevskih zborov, oktetov in ostalih nadebudnežev. Mora priznati, da gre za zanimivo, lahkotno branje, polno humorja, jedrnatega in otipljivega izražanja, klenega in bogatega jezika. To je vsebinsko presunljivo in programsko inovativno branje, z operativnimi in proaktivnimi vsebinami, ki pravzaprav vzbujajo upanje in dajejo smisel življenju. Že samo programi so vredni več od polovice vsega napora. Četudi bi se kdaj zgodilo, da volitev ne bi bilo več, bi bilo že iz terapevtskih razlogov smiselno ohranjati in spodbujati kreativno programsko ustvarjanje iz vrhunskih laboratorijev slovenske politične avantgarde.
Drugi del priprav je seznanitev s kandidati. Približen izračun navrže, da se v 25 strankah za 88 sedežev, ki peljejo v lepšo prihodnost, poteguje reci in piši  2200 duš. Iz svojega volilnega okraja jih po imenu poznam devet, v regiji 34 od 125-tih. Velike večine teh, ki jih poznam, ne bi volil, ker jih predobro poznam, ali pa poznam njihove šefe. Za tiste, ki bi jih volil, ker so "fejst" dekleta in fantje, pa se mi zdi "fejst"nekako premalo prepričljiva in resna utemeljitev za tako svečan dogodek. A postavimo, da se vseeno odločim in ime obkrožim, obstaja 70 odstotkov verjetnosti, da stranka niti ne bo prišla v parlament. Če pa bo že, potem skoraj gotovo moj kandidat ne bo. Če imam vendarle večjo srečo in je to kandidat, ki je po naključju prejel več glasov, kot kandidat  iste ali druge stranke v isti volilni enoti, potem imam svojega poslanca na 73. sedežu v hramu vsemogočnih, to je stavbe s kipi Zdenka Kalina in Karla Putriha okoli portala. Če je moj srečni izbranec malce bolj gibljiv in jezičen, ga bom občasno še kaj slišal razpravljati, če ne, bom sčasoma pozabil nanj. Morda bo postal celo kak državni sekretar ali celo minister... To bo podobno, kot zadetek sedmice na loteriji. Ampak sedmica največkrat prinaša konkreten znesek, Škarpena pa ni pepričana, da tudi ministrski stol prinese toliko oprijemljivega. Nenazadnje, kaj menite, kdo odloča o čakalnih vrstah v zdravstvu, o davkih, o državnih prostorskih načrtih, o tretjih tirih in podobnem...Ministri, državni sekretarji, njihovi uradniki, njihovi strici, tasti, dedki, mamice, ljubice, kolegi iz študentskih ali dijaških let, upokojenci, ki se jim da...? Kdo ve! Niti zadetek sedmice torej ne pomaga razvozlati bistva našega političnega mehanizma.
Če hočemo povišati verjetnost lastnega uspeha, prebrskamo v medijih, kateri Ferenc Jožef ima vsaj 25-odstotno možnost zmage. Lahko smo tudi skromnejši in obkrožimo zgolj najbolj srečno številko, ali kar je najbližje svinčniku za volilnim boksom... Toda, četudi moj Ferenc zmaga, ima lahko premalo prijateljev, in smo spet v omaki, če ne celo v brodetu. Zdaj razumete, zakaj odločitev na najpomembnejšem dogodku leta, ne moremo prepustiti naključju, brez izrednih študijskih naporov. Seveda ostaja tudi po tem naporu še veliko zabave. Če ste mislili, da se bo sedanja posadka poslovila 3. junija, se motite. Indijanski vrači so napovedali dolgo in vroče poletje. Prav lahko se bodo novinci prestrojavali še vse tja do oktobra. Ta bi bila šele dobra.