Posoški puntarski žlikrof: Smrkci

Tisti, ki nismo doživeli usodnega potresa pred 40 leti, lahko danes povsem neobremenjeno razglabljamo o takratni popotresni obnovi. Bila je bliskovita, kakor se je za tiste »zlate« – še vedno Titove – čase tudi spodobilo. Resda nam lahko tisti, ki so šli skozi naravno kalvarijo, očitajo, da ne moremo soditi o razmerah, ki nas niso zaznamovale. Toda ne gre za sodbe.

Potres je takrat uničil večji del zgornjega Posočja, vendar se po štirih desetletjih vse osredotoča zgolj na obnovo Breginja. Na urbanistični in etnološki spomenik nacionalnega pomena. Na nekdanji urbanistični in etnološki spomenik nacionalnega pomena, pravzaprav. Starega Breginja ni več oziroma je od njega ostalo jedro nekdanje smrčje vasi. Kdo je porušil Breginj, je vprašanje, ki ga dogodki in obletnice vsakič znova naplavijo na površje. In potem se kolo zavrti. Leta 1983 je Anton Ladava, predsednik skupščine takratne tolminske občine, ki je vodila obnovo, v Delu zapisal: »Kdo je porušil Breginj? Če nihče ni kriv, da smo ga prepozno spoznali, če niso krive razmere in če tudi potres ni k temu ničesar prispeval, smo krivi mi, ki smo delali pri odpravi posledic potresa v tolminski občini.«

Torej je bila ta dilema odpravljena. Ladava v zvezi z rušenjem nikjer ne omenja telefonskega ukaza Lidije Šentjurc, nekdanje kulturne ministrice in podpredsednice nekdanje zvezne skupščine, sicer soproge Sergeja Kraigherja. To naj čas prestavi v predal mitov in legend, ki pa jim nekateri še preradi verjamejo. Ampak težava je, ker vprašanje, kdo je rušil, ni pravo. Bistveno je, kaj je pripeljalo do tega, da je bilo »treba« Breginj rušiti. Namreč, v nasprotju z današnjimi romantičnimi predstavami Breginj v resnici nikoli ni bil zares cvetoča, zdrava in živahna smrčja vas. Zatorej ni prav, da bi polemiko skrčili zgolj na arhitekturni skupni imenovalec, temveč je treba vse skupaj odštevati in deliti še z demografskimi, socialnimi in družbenimi spremenljivkami. Te pa že veliko pred potresom niso bile v prid ne vasi ne vaščanom. Vaščanom, ki starega Breginja niso več želeli, ker je postal nehigienska srednjeveška propadajoča utrdba, ki sta jo nato majski in septembrski potres uničila. Od spomenika je ostalo bore malo.

»Na skupnem posvetu z dne 28. 9. 1976 v Tolminu s predstavniki republiškega komiteja za kulturo, republiškega in regionalnega zavoda za spomeniško varstvo, predstavnikov krajevne skupnosti, družbeno-političnih organizacij izvršnega sveta in skupščine občine Tolmin je bilo ugotovljeno, da je potres tako močno poškodoval vas Breginj, da se je ne more obnoviti in ohraniti. Udeleženci so sprejeli predlog spomeniškega varstva, da se v vasi zaščiti in obnovi manjše značilno jedro, ki obsega šest hišnih številk s pripadajočimi gospodarskimi in drugimi objekti,« piše v zapisniku posveta.

Hitra obnova je ublažila odseljevanje breginjske duše v dolino. Leta 1869 je imel Breginj več kot 600 ljudi, danes jih nima 200.