Snežniški razgledi: Med Bistrico in Postojno

Šibam službeno na Cerkniško. Izpred hiše v Ilirski Bistrici takoj v semafor z rdečo lučjo. Ta vztraja približno pet minut. Gradijo vodovod in objekte za prihodnjo obvoznico. Po tristo metrih pridem do rdeče luči na prehodu čez železniško progo. Hrupni motorni vlak, ker električni po žledu še ne vozijo, bo pridrvel s postojnske ali z reške smeri. Če lahko za naše vlake rečemo, da drvijo. Po robu vek si potegnem tanko črno črto. Spet sem pozna. Semaforja pred hišo pa še nisem osvojila.

Čez ride, stezo za športne dirkače, navzgor v Šembije. Skozi vas omejitev petdeset kilometrov, po ravni cesti, z obeh strani obdani s pločnikoma, po katerih nikoli nihče ne hodi. Niti cucki. Na tradicionalnih šembijskih točkah danes nobenega policista z laserjem. Bravo!

Tik pred Pivko živobarvni znaki za zaporo prometa in obvoz čez Klenik in Trnje do Pivke. Že mesece gradijo veliko pivško kanalizacijo. Ker sem v Pivki še nekolikanj domorodka, domorodcem pa prijazni delavci na cesti gledajo skozi prste, ne krenem v obvoz, ampak po »bližnjici« v desno. Po ozkih ovinkastih cesticah ne edina motim vaški radohovški mir. Med hišami in dvorišči ugibam o pravi smeri do pivške železniške postaje. Sledi mi neka Ljubljančanka. Jaz na levo, ona pa naprej, navzgor. Znajdem se na nekem dvorišču. Se popravim.

Ah, posreči se mi! Železnica. Glavna pivška cesta, obenem glavna državna cesta G1. Toda pravokotno pred mano na njej stoji kolona avtomobilov in tovornjakov. Čakajo na zeleno luč. Sklepam, da imam zdaj zeleno jaz. Za mano Ljubljančanka. Ah, tudi njej je uspelo! Urno obe v desno po Kolodvorski ulici navzdol. Ne daleč, do semaforja z rdečo. Buldožerji rijejo ali zasipajo kanal za drugi krak pivške kanalizacije. Utegnem si kotička očes malce pobarvati s svetlo modro. Radio poroča, da je na avtocesti med Uncem in Ravbarkomando zaprt en pas in da nastajajo zastoji. Ah, odlično! Ni Ravbarkomanda–Unec.

Zasveti zelena. Prodiramo skozi Pivko. Šestdeset na uro drvimo približno še pet kilometrov, do naslednje rdeče na semaforju. Most v Prestranku čez reko Pivko. Mesece niso gradili ničesar, zdaj vsaj gradijo. Začnem si mazati trepalnice. Zraven starega mostu bodo postavili pontonskega. Zaradi teženja Pivčanov. Sicer bi bil tam, na edini prometnici od Postojne do mejnega prehoda Jelšane in morja, vse poletje le enosmerni promet s kolonami od Pivke do Rakitnika. Ali pa bi cesto popolnoma zaprli.

Po 45 minutah in 26 kilometrih sem »že« v Matenji vasi, v občini Postojna. Buldožerji kopljejo ali zasipajo. Končam trepalnice. Čez dober kilometer na avtocesti pridobivam čas. Od Unca do Rakeka bi tudi, a so luknje v asfaltu pregloboke. Pridem do rdeče luči na semaforju pred železniškim mostom na Rakeku. Utegnem se do konca našminkati. Zvoni telefon, kliče Sabrina z Radia Slovenija iz Postojne. Kriči: »Čuj, se vozim proti Ilirski Bistrici, madona, en sam semafor, pa kjeee ste viii! Zlahka bi se vaša avtocesta priključila v Postojni!«

Ah, Sabrina, šminkaj se!