Snežniški razgledi: Županovo darilo

Po zaslugi lanskih pravih konstelacij strankarskih zvezd smo v Ilirski Bistrici na začetku leta končno dobili najprej eno krožišče, zdaj pa še eno. Kar se ni dalo narediti desetletja, se je dalo v nekaj mesecih. Domorodci smo poleti pri križanju glavne in lokalnih cest včasih imeli celo prednost pred turisti, ki so po glavni prodirali na modri Jadran. Kar je bilo za nas, v križišču neenakovrednih cest, desetletja prisiljenih čakati na božjo milost, jako nobel. Saj je res, da se je tudi krožišče ob sobotah zamašilo, če se je zamašil mejni prehod Jelšane, ker se je zamašila cestninska postaja na avtocesti v Rupi, ampak to je že druga zgodba.

Pred tednom ali tremi pa smo domorodci (vsi turisti pa boste to opazili pri prodiranju na jug naslednje poletje) doživeli še en kulturni šok. Krožišče na jugu mesta Ilirska Bistrica. Sredi katerega je nenadoma zrasel hrib, izpod katerega je pritekel potoček, bistriška vodíca, ki vrti mlinsko kolo. Potoček napaja tudi jezero, ki je že presahnilo. In, saj veste, krožišče je taka stvar, da se ne moreš kar tam med vožnjo ustaviti in ga občudovati, zato so se zlasti Bistričani v krogu vozili, da bi do konca doumeli, kaj se jim je zgodilo.

Menda napredek ali kaj. In zdaj bistriška zlopamtila, namesto da bi bila zadovoljna z novo pridobitvijo, se delajo nevedna in sprašujejo naokoli, zakaj se mlinsko kolo vrti od spodaj gor oziroma v obratni smeri, kot so se nekdaj vrtela na Bistrici. Kaj ne vidijo, da ta mlin poganja voda, ki priteka iz podzemlja! Modrujejo, kako bi Spetič, nekdanja oštarija, zdaj lahko mizico ali dve ven postavil, pa bi bio moko prodajal.

V Bistrici smo torej dobili darilo, ki si ga nismo želeli, a smo ga plačali. V (slabo) tolažbo naj nam bo, da se je nekaj podobnega, kot slišimo, pravkar zgodilo tudi Gorenjcem ob 60. obletnici veselih Avsenikovih viž. Spomenik njim in bojda slovenski identiteti so postavili prav tako sredi krožišča pri Lescah.

V Ilirski Bistrici imamo zelo radi vsak napredek, ker je redek. Še najbolj cestnega. Slišali smo sicer že pred meseci šušljati o tem, da se bo v krožišču vrtelo mlinsko kolo. A če je že treba delati teater iz navadnega krožišča, smo, naivneži, verjeli, da bomo deležni vsaj predstavitve različnih predlogov za ureditev krožišča, če nas že po mnenju ne bo kdo vprašal. Nak, kar župan sam nam je določil, s čim se bomo domorodci identificirali. Ali pa je hotel morda tujcem namigniti zgodbo o zgodovini Bistrice. Toda tujec, naključni obiskovalec, zaman boš iskal naslednji smerokaz do zgodbe Guranjga kraja, kjer se je nekoč vrtelo 22 mlinov, in pil na Bistrici, zaman do bistriške pile, ki je deščice za zabojčke za siciljansko sadje rezala.

Ne vem, kaj si o »rešitvi« misli stroka. Domača, ilirskobistriška, ni bila nič vprašana, pa čeprav mesto krasi kar nekaj njenih uspešnih arhitekturnih rešitev. O identitetnih posilstvih, ki se dogajajo v krožiščih, pa žal molči tudi vseslovenska.