Romanski razgledi: Solidarni in zdravi

Ni treba gledati zelo globoko v včeraj, da bi videli, kako naj bi bilo jutri. Bitke, ki so jih generacije pred nami težko izbojevale za nas, moramo mi bíti za naše otroke – v nasprotnem bo svet samo še grozljiva distopija. Kar sčasoma zaudarjajoče razpada, je nekoč dišé nastajalo: socialna varnost, recimo. Francoze ščiti že sedemdeset let, zdaj mnogi verjamejo, da je čas, da Francozi zaščitijo njo.

Česar že nekaj časa ne zmorejo dopovedati mediji, vse bolj pripovedujejo dokumentarni filmi. V Franciji priteguje La Sociale (Sociala), dokumentarec režiserja Gillesa Perreta z jasnim sporočilom: »Socialna varnost ni nič drugega kot pravica do življenja.« Varen je tisti delavec, ki dobi plačilo, tudi kadar je bolan, poškodovan in prav tako takrat, ko koristi dopust; zato tudi sam prispeva v državno blagajno po svojih možnostih in zato tudi po svojih potrebah dobiva iz nje. Vse več tistih, ki te varnosti in občutij, da so zaščiteni, nimajo, je strah: strah, kaj bo jutri, pojutrišnjem, še pozneje. Toda človek se ne sme bati življenja.

Pred 70 leti so v Franciji vedeli, da nenehen boj za eksistenco, polno frustracij, ni vreden veliko in ni zdrav, zato je delavstvo množično zahtevalo drugačno družbo in jo je z vso silo tudi doseglo. Stopili so skupaj, čeprav družbeno-politični konsenz ni bil takoj samoumeven: delodajalci so bili proti, politične liberalne sile prav tako in enako Cerkev, toda minister za delo iz tedaj močne komunistične stranke Ambroise Croizat v začasni De Gaullovi vladi leta 1945 ni popustil. Oblast je nato hitro prikimala, na vojnih razbitinah je bilo treba postaviti pravičnejšo, solidarnejšo, bolj pomirjeno in torej bolj zdravo družbo, takšno, ki se ne boji jutrišnjega dne, niti je ni strah jeseni življenja. Minister Croizat je pomenljivo spremenil optiko, ko je dejal, kako pokoj ne sme biti več »predsoba smrti, ampak novo poglavje življenja«.

Danes ne le v Franciji, ampak tudi drugje vse bolj primanjkuje solidarnostnega soglasja, čeprav bi moralo biti samoumevno. Tudi zato ga ni, pravi v dokumentarcu sociologinja Colette Bec, ker je socialna varnost sčasoma izginila iz ostro političnega obnebja in smo jo začeli povezovati z ekonomijo. Izgubila je družbeni, humanistični naboj, postala je predvsem še statistična govorica. A eno je gotovo, njeni očetje si pred desetletji niso postavili vprašanja, ki nas v vsej vulgarnosti obseda zdaj: Koliko stane sociala? Korenine so bile človekoljubne, prva dimenzija je bila politična, ne tehnokratska, čeprav si ne gre delati utvar, da niso vedno obstajale sile, ki so jo – v imenu zakonov prostega trga – hotele okrniti in uničiti. Vsak čas ima svoje zahteve, bolj ali manj medle ali pa epopejske. Nekaj mesecev pred volitvami v Franciji je – z različnimi kandidati za predsedniški Elizej, od konservativca Fillona do levičarja Mélenchona – v zraku tudi vprašanje o zdravju, družbenem počutju. Naj bi ga prepustili konkurenci in se tako vrnili v čase hudih razlik 19. stoletja, ko je bilo premnogim zelo težko? Ali ga ozaveščeno porinili družbeno naprej, ko bo ljudem spet bolj mar drug za drugega? ... Zdravje je prva vrednota.