Španski jezik

Bo v Španiji, v Kataloniji, preskočila iskra in bomo na krvavih poljanah res uničili sanje evropskim otrokom? Ne, to ni strašenje in sprevrženo obračanje nabreklih besed, strah, da se lahko v Kataloniji zaneti ogenj, je na mestu. »Doslej nisem nikoli pomislil na to, zdaj pa je očitno, da je situacija nevarna,« je dejal Ricard Gené, odvetnik iz Barcelone, ogorčen nad nedavnim televizijskim nagovorom španskega kralja Filipa VI.

Monarh je imel edinstveno priložnost za pomiritev strasti, da bi pokazal, da je »oče« vseh Špancev, tudi Kataloncev, da verjame v demokratične besede, ne pa tudi v govorico nasilja, v kateri sta se med nedeljskim glasovanjem v Kataloniji pogovarjali z volivci španska policija in civilna garda. »Čeprav je po španski ustavi monarhija razsodnik med različnimi institucijami«, ni niti črhnil o okrog tisoč poškodovanih, zato pa je tudi s telesom povedal, kako jezen je in, brez kančka pomisleka, povezan s trdo politiko konservativnega premiera Mariana Rajoya. »Tako je odprl vsa vrata« ... in jih tudi pustil nevarno odprta – kar plaši, saj v političnem Madridu nočejo niti slišati o dialogu, dogovoru ali mednarodni mediaciji, češ da se, s katalonskim predsednikom Puigdemontom, ne bodo pogajali o »ničemer nezakonitem, kakor si tudi ne bodo dovolili izsiljevanja«. In Mariano Rajoy je že pred referendumom izjavil, da bodo posegli po vseh sredstvih ...

Katalonski politiki – ta že leta prosi za pogovor in pogajanja z Madridom in zdaj za mednarodno mediacijo – ne preostane drugega, kakor da, predvidoma, v ponedeljek v parlamentu razglasi neodvisnost. Jo bo, potem ko je špansko ustavno sodišče včeraj prepovedalo tudi to napovedano zasedanje? Poti nazaj ni, tudi zato je ne more biti, ker so doslej Katalonci hodili samo po demokratični poti: prastaro gibanje za neodvisnost se je pred sedmimi leti znova dvignilo iz civilne družbe, vlada Carlesa Puigdemonta ima mandat volivcev za vodenje osamosvojitvenega procesa, nedeljski referendum, ki ga v Madridu zdržema označujejo za »nezakonitega«, je ustavno sodišče samo »začasno suspendiralo«, pravica do glasovanja, na katero se sklicujejo Katalonci, je, kot pravi mednarodna pravnica Ana Stanič, ena najbolj demokratičnih pravic ... in tudi rezultat referenduma, katerega verodostojnost so potrdile komisije mednarodnih opazovalcev, tudi Ruplova, je legitimen: 90 odstotkov vseh, ki so v zelo težkih okoliščinah v nedeljo glasovali, je pritrdilo Kataloniji kot neodvisni republiki.

Je katalonska vlada res samo utopična naivnica, ker hoče – prav zdaj in z dialogom in nenasilno – dosanjati neodvisnost in s tem tudi drugačno Španijo? Zakaj je demokratični London razumel separatistično Škotsko, nazadnjaški Madrid pa pošilja nad independentistično Barcelono policijo, civilno gardo in bati se je, da je res, tudi vojsko? Zato, ker različne družbe govorijo različne jezike, kar se utegne še bolj razgaliti v teh dneh, odločilnih tako za Katalonijo in Španijo kakor za Evropo. Bodo unionisti, ki naj bi množično preplavili Barcelono v nedeljo, zmogli pokazati toliko dostojanstva, kolikor so ga ob vsakem zborovanju doslej independentisti?

Menda ja ne bo v hrupu tik pred zdajci ali po njem preskočila iskra in se bodo z blagoslovom Madrida sprostile najbolj primitivne strasti in prišla na svetlo vsa zgodovinska krvoločnost iberske, španske narave ...