Tiskane izdaje
Donedavnega so se privrženci zategovanja pasu kot na uspešen primer takšne gospodarske politike sklicevali na Litvo, katere prebivalci so menda brez pritoževanja sprejemali žrtve, da bi se njihova država izkopala iz težav. Nasprotniki pa so trdili, da je takšno politiko v tej državi možno izvajati, ne da bi zaradi tega potekali protesti, kakršni potekajo drugod po Evropi, saj so njeni prebivalci preživeli dolga desetletja v sovjetski ureditvi, zato zanje takšna žrtvovanja in pomanjkanja niso nič novega. Pred nekaj dnevi pa je nastal preobrat. Prvi ne morejo nič več trditi, da je lahko tudi zategovanje pasu politika, ki jo bodo prebivalci sprejeli. Drugi pa Litovcem ne morejo pripisovati, da se glede tega vprašanja razlikujejo od drugih, zato ker so se desetletja privajali na pomanjkanje vseh mogočih stvari.
Razlog: po štirih letih zategovanja pasu, v katerih je državo zapustilo 400.000 prebivalcev - skoraj sedmina -, je dal na volitvah samo eden od desetih Litovcev svoj glas stranki predsednika vlade, ki je izvajala to politiko. Liberalci, ki so najbliže dosedanji vladajoči stranki, pa na volitvah niso dobili niti toliko glasov, da bi vstopili v parlament.
Mar se s tem ne uresničujejo opozorila, o katerih so modri ljudje razmišljali že od starodavne Grčije, da demokracija in racionalna ekonomija vedno ne sodita skupaj, saj bo večina vedno zahtevala, da mora nekaj dobiti s prerazporeditvijo dohodka ali celo premoženja? S to temo so se ukvarjali mnogi, vključno z ustanovitelji Združenih držav Amerike, ki so prav tako opozarjali na omenjeno dejstvo. Očitno je, da so zaradi pomembne vloge, ki jo imajo danes v gospodarstvu velike države, ta vprašanja še bolj aktualna. Pokojni Mansur Olson, ki je raziskoval, kdaj in zakaj se položaj gospodarstev nekaterih držav izboljšuje ali slabša, je ugotovil, da kriza nastopi takrat, ko ni več mogoče odpraviti različnih ugodnosti, ki jih je država dolga leta dajala določenim delom prebivalstva, različnim skupinam itd. Ugodnosti se množijo in kopičijo vse do trenutka, ko se začne ekonomija opotekati pod pretežkim bremenom.
Na podlagi tega bi morda lahko ugotovili, da so protesti proti politiki zategovanja pasu izraz ekonomske neracionalnosti.
Je pa ne le možno, temveč potrebno vse skupaj pogledati tudi z drugega zornega kota. Raziskovalci nekaterih kriz - zlasti zaporednih kriz, ki so desetletja pustošile po južnoameriški celini - so se ukvarjali tudi z vedenjem prebivalstva ob takšnih priložnostih. Nekatere od ugotovitev so se glasile približno takole: ljudje se ne pritožujejo, če se jim zdi, da se obetajo boljši dnevi. Povedano drugače: ljudje bolj ali manj molče prenašajo bolečino, če menijo, da je to del zdravljenja oziroma neizogibni del okrevanja.
Mar ni zdaj problem v tem, da je imela politika zategovanja pasu in žrtvovanja, kjerkoli že so jo od leta 2007 do danes izvajali, za posledico le še globljo krizo? Grčija je zgolj najočitnejši primer, kjer so reševalni svežnji z več deset milijardami evrov v kombinaciji s strogimi ukrepi zategovanja pasu močno povečali že tako ogromne dolgove te države (izmerjeno glede na velikost domačega proizvoda). Torej je tudi nekaj ekonomsko racionalnega v upiranju prebivalstva proti takšnim politikam, ki so v glavnem, če že ne povsem sestavljene iz odrekanja, žrtvovanja itd.
S tega stališča je treba kot pomembno novico z jesenskega zasedanja IMF in Svetovne banke v Tokiu, ki je potekalo v preteklih dneh, obravnavati najnovejše ugotovitve o tem, koliko takšna kresanja državnih izdatkov stanejo gospodarstvo. Do zdaj so bili sprejeti izračuni IMF, po katerih se z zmanjšanjem državnih izdatkov za en dolar (ali za en evro) domači proizvod zmanjša za 50 centov. IMF je v Tokiu priznal napako: novejše raziskave so pokazale, da se s tem, ko se v državnih izdatkih prihrani dolar (ali evro), domači proizvod zmanjša v razponu od 90 centov do 1,7 dolarja (ali evra). Povedano bolj preprosto: zaradi samega zategovanja pasu se dolg glede na domači proizvod poveča. Torej upora volivcev ali ulice proti takšni politiki nikakor ne moremo opredeliti kot nerazumno dejanje.
Če k tej samokritiki IMF dodamo še tisti zgodovinski pregled prizadevanj različnih držav v različnih časih, s katerimi so hotele zmanjšati svoje breme dolgov, ni niti najmanj čudno, da je v središču zasedanja, ki je potekalo prejšnji teden, prišlo tudi do spora med IMF in Berlinom. Zgodovinski pregled, ki smo ga tukaj opisali prejšnji teden, prav tako vodi k ugotovitvi, da so ne le draga, temveč povsem brezupna prizadevanja, da bi konkurenčnost držav z obrobja evrskega območja dosegli z notranjimi devalvacijami, zniževanjem plač in cen tako, kot je nekdaj zlati standard potapljal države v deflacijske krize. K temu je treba dodati še podatek, da so si bili odposlanci z različnih strani sveta soglasni v oceni, da ostaja evro glavni problem evrskega območja, zato morajo postati politični voditelji tega območja bistveno bolj dejavni pri odpravljanju tega problema. Res je, da je generalna direktorica IMF z govornice v Tokiu podobna opozorila naslavljala tudi na ameriške politike, vendar je samo z evropske strani prišel odgovor, ki je po silovitosti deloval, kot da prihaja z zatožne klopi. Nemški minister za finance je na vse to odgovoril, da se ne ve in tudi ne spoštuje dovolj vsega tistega, kar je bilo doseženo v Evropi.
Ne glede na to, kaj je točno, kar zadeva retoriko, pa je dejstvo, da je IMF prisiljen v zaporedna zniževanja napovedi rasti industrijskih držav, svojih glavnih delničarjev. Napoved rasti teh premožnih držav za leto 2013 se je z julijskih 2 odstotkov znižala na 1,5 odstotka, pri čemer so te napovedi nekoliko boljše za Ameriko (2,1 odstotka) kot za Evropo oziroma evrsko območje (0,2 odstotka namesto julijskih 0,7 odstotka). Celo uspešni Nemčiji napovedujejo manj kot enoodstotno rast. Poleg tega pa celo te popravljene napovedi IMF temeljijo na domnevah, ki delujejo optimistično: da se bodo Američani izognili fiskalnemu zlomu, ki jih, če ne bo prišlo do dogovora med strankama, čaka ob vstopu v leto 2013 (menda ameriški zakonodajalci ne bodo tako nespametni, da bi dovolili kaj takega, upa znani britanski komentator), in da bodo evropski voditelji bolj odločni (in tudi bolj uspešni) pri premagovanju krize. Te domneve so brez dvoma zelo optimistične glede na to, da IMF na nekem drugem mestu obtožuje te iste voditelje, češ da s prelaganjem akcij pehajo evrsko območje v propad in s tem celo grozijo, da bodo izzvali globalno recesijo.
Novost je v tem, da se IMF tako vede do svojih največjih delničarjev. Vendar je od te novosti še veliko pomembnejši odgovor na vprašanje, ali bo to, kar se je v preteklih dneh dogajalo v Tokiu, kakorkoli vplivalo na ravnanje nosilcev te politike na evropskih in ameriških tleh.
Odgovor na to vprašanje, kot pravi standardni novinarski kliše, bomo dobili v prihodnjih tednih in mesecih. Vendar je mogoče opaziti, da to svetovno javno mnenje kljub vsemu deluje. Kar zadeva nemške poglede in politiko, lahko trdimo, da je bil velikanski preobrat narejen že s tem, ko je oblast v Berlinu praktično ignorirala stališče svoje Bundesbanke o najnovejših korakih Evropske centralne banke. Začenja se tudi ustvarjanje evropske bančne unije, kar se zdi najpomembnejši korak k prekinitvi nezdrave vezi, prek katere države in banke potapljajo ena drugo. Že dolgo se ni zgodilo, da bi nemška kanclerka javno hvalila ne le reforme, v katere se spuščata Italija in Španija, temveč celo tiste na Portugalskem in v Grčiji.
Naj je slišati še tako neverjetno: možno je, da bodo glavna sporočila iz Tokia - očitno namenjena predvsem Nemčiji, nato pa tudi Ameriki - vsaj nekoliko pripomogla k preobratu v odnosih in ravnanju politike premagovanja krize.
