Strah

Dvaindvajsetletni Tofi iz Damaska je v ponedeljek zvečer pred sprejemnim centrom v Dobovi v hladu in na repu dolge vrste utrujenih ljudi skupaj s prijatelji, s katerimi je odšel na pot proti Evropi, že več ur čakal na registracijo in nadaljevanje poti proti Avstriji in Nemčiji. Modni oblikovalec, ki rad razlaga o mladosti na ulicah sirskega glavnega mesta, je med pogovorom začutil globoko potrebo, da razloži, kako »podoben« (nam) je, kako je normalen; kako civiliziran je: kako se ga mi, Evropejci, ne bi smeli bati. »Nikoli ne bi odšel od doma, če v to ne bi bil prisiljen. Nikoli!«

Čutil sem globok sram. Kot novinar. Kot državljan. Kot človek.

Ni čudno, da je bilo tako. Vse, kar je Tofi videl, in vse, s čimer se je srečal po prehodu zelene hrvaško-slovenske meje pri Rigoncah, mu je sporočalo, da ni normalen in civiliziran; da (nam) ni podoben in da je nevaren.

Med pogovorom naju je obkrožalo okolje (vsiljenih in popolnoma nepotrebnih) izrednih razmer z refleksi totalitarnosti. Izčrpani in iz ure v uro bolj nestrpni pripadniki posebnih policijskih enot, ki zaradi podhranjenosti policije hodijo po robu lastnih zmogljivosti, so na umirjene, celo letargične begunce vpili kot na podivjane živali. Množica beguncev je bila brez kakršnih koli informacij stisnjena ob notranjo stran ograje prenapolnjenega namestitvenega centra, ki je bil neprodušno zaprt z novo, svetlečo ključavnico. Pred vhodom v center je okoli 500 ljudi čakalo, da bodo prišli na vrsto za le samo sebi in navideznemu spoštovanju schengenskih pravil namenjeno registracijo in nočno nadaljevanje poti z vlakom proti Šentilju.

Nekateri otroci so jokali. Ženske so prosile za vodo in hrano, saj veliko beguncev, ki so zjutraj prestopili mejo, že dva dneva ni ne jedlo ne pilo. Dostop humanitarnih organizacij, prostovoljcev in aktivistov do humanitarne pomoči potrebnim ljudem je namreč omejen. Argument: morebiten kaos in izbruh stampeda. To je logika upravnikov safarijev. Le da so ob slovenski meji divje živali zamenjali – ­ljudje.

Vi. Oni. Mi.

Med begunci so hodili policisti in z avtomatskimi puškami oboroženi vojaki; tem se bodo v naslednjih dneh pridružili še pripadniki zasebnih varnostnih podjetij. Nihče izmed njih nima izkušenj z begunci, kaj šele, da bi bili usposobljeni za ravnanje z globoko travmatiziranimi ljudmi, ki še kako dobro čutijo s strahom oplojen pogled od zgoraj, s pozicije moči, s pozicije, ki v njih vidi (ne le) varnostno grožnjo in, ironično, dobrodošel ventil upravičenih frustracij. Begunce s(m)o oblegali tudi novinarji, ki nas poskuša država vsak dan odriniti dlje od ljudi na begu, dlje od pogleda na njeno nekompetentno, neorganizirano, neučinkovito in vse bolj tudi prestrašeno spoprijemanje z begunskim vprašanjem, za katero se išče (napačne) odgovore sproti, časa za organizacijo in (po)iskanje pravilnih odgovorov pa je bilo povsem dovolj.

Že pred meseci je bilo absolutno jasno, kaj sledi. Vsakdo, ki je vsaj površno spremljal razmere na balkanski begunski poti, razvoj dogodkov v Siriji in drugod po Bližnjem vzhodu, (ne)odzivnost Evropske unije, krepitev malih nacionalizmov in »komunikacijo« med določenimi balkanskimi državami, je lahko predvidel zelo težavno jesen in se nanjo primerno pripravil. A odziv slovenskih oblasti – kaj so počele obveščevalne službe in diplomacija? – spominja na že pregovorno presenečenje cestarskih služb, ko se dežne kaplje sredi decembra »nenadoma in nenapovedano« spremenijo v snežinke, država pa za kratek čas postane skoraj neprevozna.

Presenečenje je znak nerazumevanja, pomanjkanja znanja, vedenja in napačnih pričakovanj. Zmeden, celo prestrašen odziv države je znak šibke substance.

Da, ravno strah je tisto, kar je mogoče videti in čutiti na »terenu«. Strah države, strah pred Brusljem, strah pred tujim, strah pred (ne)predvidljivim, strah pred drugačnim, strah pred samim seboj, strah pred mediji. Strah pred stikom. Strah pred (so)človekom. Strah v vseh agregatnih stanjih. »Sovražnik je strah. Mislimo, da gre za sovraštvo, a to je strah,« je nekoč dejal Mahatma Gandhi.

Vse to sploh ne bi bilo potrebno, če bi vlaki z begunci s hrvaške strani meje vozili neposredno v Dobovo, a za to je bilo potrebno čakati deset dni. Ali pa (zakaj ne?) če bi vlaki vozili neposredno do avstrijske meje v Šentilju, saj neuradni humanitarni koridor deluje že več tednov. Tako zares nujne registracijske postopke bi bilo mogoče izvesti na vlakih. Tudi humanitarno pomoč – organizirano in nadzirano – bi bilo mogoče razdeljevati na vlakih. Begunske travme se ne bi poglabljale, lokalno prebivalstvo ne bi živelo v strahu pred neznanim in poteptanimi njivami, na meji ne bi potrebovali oboroženih vojakov, strah bi se pomiril v resničnosti, »varnostno vprašanje« bi bilo rešeno, v državi ne bi vladale tako rekoč izredne razmere pa tudi palica iz Bruslja gotovo ne bi bila tako dolga.

V naslednjih mesecih se bo marsikaj spremenilo. Nemčija bo začela vračati deset tisoče ljudi, katerih prošnja za azil bo zavrnjena. Številni ljudje bodo ustali ujeti v praznini. V celoti bodo prepuščeni samim sebi. Krepila se bo skrajna desnica. Evropska unija bo začela krepiti svoje »zunanje meje«. Bližnji vzhod se ne bo umiril in Ankara bo z Brusljem še naprej igrala begunski poker. Ena ključnih zunanjih meja EU bo, denimo, meja med Hrvaško in Srbijo, kjer se zaradi evropske (proti)begunske politike utegnejo okrepiti popotresni sunki polpretekle zgodovine.

Slovenija ima težave že, ko so stvari obvladljive.