V kolumni preberite:

Menda je Matija Čop izjavil, da imajo Slovenci več slovnic in jezikovnih priročnikov kot prave književnosti. Morda pa me spomin vara in je sarkastična domislica prišla izpod peresa katerega izmed njegovih sodobnikov. Naj bo tako ali drugače, pronicljivim opazovalcem s prve tretjine 19. stoletja ni ušlo, da na Slovenskem obstaja razkorak med vse številnejšimi programskimi teksti in precej skromnejšo literarno produkcijo – med razcvetom publikacij, ki so razpravljale o tem, kaj in kako pisati, in veliko bolj osamljenimi in nedovršenimi poskusi, kako te ideje ubesediti v živi, moderni književni kulturi.

Dve stoletji pozneje ne manjka kritikov, ki opozarjajo, da imamo v Sloveniji več strateških dokumentov kot dejanskih strategij – veliko razprav, kako naj bi bilo, in veliko manj resnih poskusov, kako visokoleteče ideje spraviti v prakso. Ponavadi zaškripa že pri prvem koraku od teorije k praksi: konkretni, natančni, lucidni kritiki slabih praks in realistični, nemoralistični oceni razlogov zanje.