Res je bil dolgčas, saj že polne tri tedne niso ničesar prodali. Končno bo za lep drobižek odšel tudi najdonosnejši del Slovenskih železnic – Tovorni promet. Za kakih 60 milijončkov. Podjetje, ki je pred tremi leti ustvarilo 12 milijonov evrov čistega dobička, predlani osem, lani so dobiček stisnili že na pet milijončkov ..., da si ne bi kdo morda domišljal, kako uspešno je. Podjetje ima 1200 zaposlenih in so se še Nemci gnali zanj. Morda pa je strateškega pomena, kapne Butalcem, če smejo prodati samo 49-odstotni delež.
Argumenti (za rajo) v korist prodaji: da ima Tovorni promet zastarel vozni park, da bi morali investirati na desetine milijonov evrov, da tega denarja v SŽ nimajo, da bo mladi češki milijarder (tudi Čehi premorejo genialce, ki v kratkem času napumpajo toliko milijardic) zlahka investiral potrebne stotine milijonov. In ne nazadnje, da večinski delež podjetja tako in tako ostaja v domačih rokah, s pripisom, da bo novi lastnik v prihodnjih dveh letih »tako in tako« dokapitaliziral (in nič zahteval?) od SŽ. Res se ta Daniel piše Kretinsky, vendar ne verjamemo, da bi takemu denarnemu kovaču lahko očitali »kretinade« in bi po vseh prigrabljenih milijardah kupoval podjetje, ki bi mu zdaj prinašalo luknje. Nasprotno: v petih letih bo podvojil dobiček. Čudežni dečki! Ki pa se ukvarjajo pretežno z energijo in so se pretovora z vlaki lotili pred desetimi leti.
Vlaki očitno nimajo radi Slovenije. Slovencem posel ne uspeva, tujci (sami čarovniki) pa si potem z istimi podjetji režejo debele fete pršuta. Prodajo vlakov so začeli davno. Pomembno brco so dodali v času Mirkove (e, Mirko, Mirko!) vlade, v kateri sta že tedaj pomagala Janševa ministra Zdravko in
Peter Gašperšič. In to menda nikakor ni strel v koleno.
Nedavno sta v češke roke odplula POP TV in Kanal A. Telekom je prodal Planet TV najboljšim severovzhodnim prijateljem (da ne bi kdo govoril o orbanizaciji slučajno!). Sicer pa sta Telekom in Petrol ves čas na višegrajski muhi. Vlaki nekako spominjajo na letala in ladje. Pred štirimi je šla in lani dokončno izdihnila Adria Airways, zato zdaj vlada študira, kako bo prihodnje leto ob predsedovanju potovala v Bruselj. Predsednik in ministranti bi se lahko prevažali z ajdovskimi netopirji. Ob ugodnih vetrovih bi morda preizkusili balone ali cepeline (in dali zgled Evropi z ekološko mobilnostjo). V letih 2007 in 2012 se Slovenija reši Splošne plovbe. Pred tem in vmes pošljejo na tržnico banke, sesujejo Istrabenze, prodajo Drogo Kolinsko, slovenski del OMV, pivovarne in živilske tovarne. Da o Elanu, zavarovalnicah, Cimosu in drugih slovenskih konjih ne govorimo.
Luke Koper še niso prodali. So pa zato naredili kar nekaj čednih korakov v to smer. Naredili so čisto vse in še več, da se vlaki cijazijo do morja enako hitro kot pred 53 leti. To uspe samo res izbranim kadrom. Železniški sindikati so z njimi nadvse zadovoljni, ker so zdaj prodani uspešnemu milijarderju, ki jim bo zagotovo zvišal plače in standard. Naredili so tudi vse, da so prebudili tekmece v Trstu in na Reki, kamor prihajajo največji logistični prvokategorniki. In ko bodo pri sosedih zgradili tire in terminale, bodo preprosto rekli, da Koper pač ne more konkurirati velikanom, ker da ima nekaj zastarelega v sistemu.
Čisto vsak korak, ki ga z muko premaknejo v Kopru, odpre novo poglavje zamud. Gašperšič je, denimo, naročal študije o slabih možnostih Luke Koper (zdaj je v upravi Darsa). Gradili so logistične holdinge, klicali na pomoč nemške odpisane mojstre, prirejali referendume proti, zahtevali vedno nove trase tira, menjavali uprave, drastično spremenili sistem zaposlovanja, že dve leti plačujejo gradnjo drugega tira, ki ostaja pri čarovnicah. Kdo je tu »kretinski«?
Slovenski oljkarji so vsem hudim zdraham in sabotažam navkljub še vedno med najboljšimi pridelovalci olja na svetu. Olje
Borisa Jenka je v najnovejšem vodniku Flos Olei za 2021 med top 20 na svetu, v samem vrhu sta s po 97 točkami še
Franc Morgan in
Vanja Dujc. (Seveda so trije iz hrvaške Istre še za las boljši, da ne bi učili krive vere.) Potem se najdejo istrski oljkarji, ki trdijo, da so njihovi oljčniki vredni nekaj drobiža, in si streljajo v koleno samo zato, da bi sesuli posel izolskega župana
Danila Markočiča. Škodoželjnost je v Istri vsaj takšna kot drugod po Karantaniji. Očitno velja star istrski pregovor: naj mi crkne koza, samo da sosedu dve.
