Tavžentkunstlerji

Mojstri svinga so tile naši politiki, ki ne glede na ukrojenost oblačil, v katerih nastopajo, in ne glede na barvo, na katero (trenutno) prisegajo, pred očmi slovenstva izvajajo plesne like in obrate, ki jim večina niti ne zmore niti noče slediti. Dobra zvočna kulisa ne more več prikriti neprijetnih vonjav, ki se širijo iz ozadja, iz kuhinje, v kateri si vse preveč tavžentkunstlerskih kuharjev želi priti do mesta chéfa, edini rezultat pa bo lačno, obetavne in razvojno bogate prihodnosti oropano ljudstvo.

Poglejmo samo dogajanje v zadnjih dneh, povezano z zdravstvom, ki je, pa naj si slovenski politični miljé pred tem še tako vztrajno zatiska oči, eden ključnih resorjev, v katerem se vsakršna naložba v boljše zdravje naroda dokazano obrestuje, večkratno. Kako je mogoče, da si politika dovoli odločanje o najpomembnejših vodstvenih mestih v državi v sferi zdravstva – kljub temu da je znano, kako vešče se je že vedno doslej vpletala v tovrstno kadrovsko kupčkanje – zaupati peščici enako mislečih izbrancev, javnost, strokovno in splošno, pa pustiti pred tesno zaprtimi vrati? Kot komarja, za katerega sumiš, pa čeprav neutemeljeno, brez dokazov, da prenaša mrzlico. Kot mrčes, ki si lahko oddahne, ker mu niso dokončno onemogočili neprijetnega in zvedavega brenčanja, ki vse glasneje zahteva akcijo.

Ampak akcija je nujna, reševanje sistema, pa ne le zdravstvenega, prav tako. Pri tem je vsakršno soliranje odveč, pomemben je skupinski ples, ki mu mora ritem narekovati vrhunsko uigran orkester, ne več razglašena skupina komedijantov, kakršni nam, vedno znova, poskušajo vsiljevati svoje recepture za rešitve; ko se izkaže, da so spet zaigrali del narodovega premoženja in dobršen zalogaj njegovega upanja, pa poberejo šila in kopita in odidejo na kakšno novo (ne)odgovorno mesto, reševat situacijo, ki so jo (so)ustvarili.

Po tem vzor(c)u se v tej naši Sloveniji »rešuje« marsikaj, v vseh sferah družbenega življenja, posledica pa so morda še najbolj opazne v zdravstvu, saj je kakovost skrbi za izgubljeno zdravje tista, na katero je človek, ko jo potrebuje, najbolj občutljiv, v bíti. In zdaj bodo torej tavžentkunstlerji tisti, ki bodo reševali zarjavelo in trohneče podvozje te zapletene mašinerije? S sprejemanjem odločitev za zaprtimi vrati, s pomanjkanjem osnovnega človečnostnega bontona, z neprepoznavanjem pomena empatije, s teptanjem osnovnih prvin odprte, konstruktivne komunikacije?

Slaba poteza, zgrešen korak. In to v času, ko denimo združenje za pravice otrok opozarja na nespoštovanje ključnega strokovnega pravila v pediatriji, po katerem sme biti najdaljša čakalna doba v času odraščanja, ko se otrokov organizem stalno razvija, mesec dni – otroci pa danes na operacijo čakajo tudi po več mesecev.

Zgodi pa se nič. Nič dobrega, spodbudnega, reformnega. Kljub temu da zdravstveni sistem na prenekaterem področju že dolgo diha na škrge, kljub nakopičenim problemom, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje. Dogajanje se, če smo iskreni, vedno znova vrti le okrog ugotavljanja, da se v slovenskem zdravstvu že tri leta ni zgodilo nič. Nič celovitega, nič spodbudnega, nič takega, kar bi tamkaj zaposlenim in bolnikom utrdilo vero v boljši zdravstveni jutri.