Tiskane izdaje
Vsemogoče so si namreč župani in mestni svetniki skozi bogato politično in socialno preteklost Celja izmišljali. Naj še bolj podkrepimo naše prepričanje, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti slabše.
Po navedbah zgodovinarke Marije Počivalšek je že drugi slovenski župan Celja Alojzij Mihelčič leta 1929 ob prazni blagajni dovolil razpravo o obdavčitvi mestnih izložb in so trgovci zagnali vik in krik. Enako je bilo lani, ko so svetniki komaj preprečili Šrotu, da ni celjskim trgovskim centrom še bolj povišal nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč.
Napnimo zgodovinski in dramaturški lok še z razcvetom podružbljene slovenske vladavine v Celju.
Direktor Zgodovinskega arhiva Celje Borut Batagelj nas obvešča o arhivskem gradivu, da je celjska nemška oblast leta 1900 zapisala celjske pse in njihove lastnike, da bi lahko začela pobirati poseben pasji davek. V Celju so našteli 154 psov, najpogostejša imena so bila Bubi, Daxl in Gigerl. Po zadnjih podatkih je v Celju 4185 psov, največ z imeni Medo, Rex in Piki.
Gre za spoštovanja vreden podatek o napredku Celja; tudi če odštejemo, da se je občina medtem razširila na primestje in da smo se tlačani razmnožili. Psov je danes v mestu tridesetkrat več, prebivalcev pa samo petkrat več kot leta 1900.
A čeprav je mestna blagajna vedno prazna, nam naša zlata oblast ni naložila davka na pse. Še več, celjski umetniki se jim bodo to poletje poklonili. Matija iz Galerije Plevnik-Kronkowska je kurator večmedijskega projekta Pasji dnevi, ki bo z razstavo štirinožce in njihove lastnike ovekovečil kot najbolj zveste uporabnike zelenih mestnih površin. Na Savinjskem nabrežju bodo od julija do septembra prav njim namenjeni različni dogodki, ki bodo konkurirali dogodkom za otroke na sosednji Mestni plaži.
Tvegamo, da nas boste obtožili nemškutarstva in sovraštva do živali. A dejstva govore zase. Po sto letih, odkar imamo v Celju slovensko oblast, se bolje godi psom kakor nam.
