To je bil naš dan ...

So pač naselbine, v katerih so v desetletjih zrasle inštitucije, ki jih po definiciji uvrščajo med mesta. Pa čeravno v večjih mestih še vedno veljajo za malone kmetijske obdelovalne površine. Pošti, cerkvi, odvetniški pisarni, romskemu slumu, drenjavim nakupnim centrom, lekarni, zdravstvenemu domu, nogometnemu igrišču pod reflektorji, banki navkljub. Okej, ni kina, ni drsališča, ni najstarejše obrtne delavnice, In gostiln, takih za nos vihajoče goste, manjka, edina, kamor zaide tudi bolj nobel klientela, pa je z Daljnega vzhoda, iz sosedstva dežele vzhajajočega sonca. In se lahko meri prav z vsakim velemestnim gojiščem pekinških rac pri nas. Da se razumemo, gre za popolnoma običajno, prijetno restavracijo. Kamor, pa če razumeš kitajsko ali ne, lahko vstopiš v japonkah.

In kadar je praznik, gredo skoraj vsi tja, lokal z vzhodnjaško ornamentiko, glasbeno spremljavo, čudovito lomljeno slovenščino osebja, ki ima tudi zaradi prijaznega nasmeha pretežnokrat čisto ozke očesne reže.

Praznik je denimo prvi šolski dan, zlasti če v bližnji vasici po desetletjih špetirskih nategov častijo temeljni kamen nove, čisto prave petletke. In ko župan po prvih septembrih naučenega govora, ki je bil vedno praznobeseden, namreč, prihodnje leto se pa že v novi šoli vidimo, prvič zadene v polno. In ko se župniku blagoslov gradbenega podviga zavleče na debelih dvajset minut, da bi se že brezverni križal od hudega. Od hude pripeke.

Ko je konec proslavljanja z nagovori, igricami, skeči, glasbenimi tamponi, kuliserija se je od postpartizanskih filmov le za kanec spremenila, je skoraj vsa vaška otročad starše prisilila v slavnostni popoldanski obed v prostorih, kjer ni pomfrija, je pa riž. Rosni tretješolec je upal, da bo tam med mizami na (pre)stolu ugledal svojo simpatijo, v katero je zaljubljen, samo da ona tega še ne ve. Tudi starejša sestrica sluti, da bo tam s svojimi najbližjimi skoraj gotovo tudi njen leto mlajši, no, prijatelj.

In odrinejo, mati, sitni oče, ki izračuna, da je možnost srečanja s srčnimi izbranci njegovih potomcev triodstotna, pa seveda sine in hčerka.

Res, v polni gostilni ni nikogar zaželenih. Prve pol urice. Oče se pomiri, ker veliko pivo iz velike Kitajske pomeni 0,65 litra. Nato pa se čas ustavi, sin zagleda svojo izbranko, ki tega še ne ve, kako se z mamico, atijem in sestrico kot v meglicah približuje, mali se skoraj stopi od sreče in strahu, sploh, ker se ondi vsi poznajo, mamici sta bili pred leti sošolke ali kaj podobnega, se pozdravijo, spregovorijo. In čez deset minut tudi hčerka zagleda svojega junaka. S kretnjami, ki starejšim uidejo, se mladež, zaljubljena in ljubljena, tista, ki to ve in ki še ne, zbere pri gugalnici. Starši ostanejo prepuščeni sami sebi.

Potem v lokal vstopi še oni možak, črno odeti elvisovec, nekateri ga prvič vidijo v tem okolišu, možak, ki že dolga leta poje: »Rad jo imam, ljubim jo, vem da ona, ona čuti to.« In, naključje, bratec in sestrica sta očiju prav istega jutra parala živčke z zelo kričano »Nika, ti ne veš, kako me mika ...« prav tega popevkarja.

Oče se komaj zadržuje, da ne vstane in, gneči navkljub, ne zapoje »Lav iz in di er«, pa se zadrži, saj mu klientela ni ničesar žalega storila, kaj bi jo s svojim fušem kaznoval.

Jima pa je, partnerjema, jasno, da je bil to en tak čisto pravi, naključno spleteni dan ljubezni. Zdelo se jima je, da si celo onadva namenjata nekoliko nežnejše poglede, kot jih je uveljavila poldrugodesetletna rutina. Saj ne, da se ne bi imela rada, samo pokazati si tega ne znata več, kot da tega ne vesta več. In za zgled sta jima lahko sin, ki ju je doma ves večer vročično spraševal po mnenju, ali ima pri nevednici kaj šans, hčerkica pa je, tako kot vedno, ne da bi kdorkoli videl, kaj šele njeni ali njegovi straši, prišla do svojega objema.

Oče si je zvečer zavrtel iz svoje mladosti »Ol ju nid iz lav, paparapapa«.