Tom Arnold ni eden

Devet mesecev je film in realna časovnica, ob kateri nekateri v misel vzamejo naraščaj.

18. 3. Sijalo, sijalo je sončece, preddvorska mlakuža ni zaudarjala, zatorej ničesar kazila, Hudičev Boršt in Storžič in obkrožajoča vrhovna nepreštevnost očesu v veselje, pa privandrata dedi in punčka, če je morda zapozneli oče, se opravičujem, prežidane volje, on z zmerno zakrivljeno palico v roki, pet metrov med njima, na več kot pol stoletja podlage. Še Rožletu bi bilo toplo pri srcu. Po šestih urah, ko sva s kameradom na skalovju sredi gozda opravila svoje, spet onadva, s pohodno turo v žepu, dedi (ati?) še vedno z žarom v očeh in – mala presrečna. Meni se to ne more zgoditi – pa ne, ker bi predpostavil, da si moji vnuki ne bodo želeli gojzarjev nadevati, ampak ker bom takrat, ko bi jih utegnil imeti, že pradedek. Če.

20. 3. Vizualno sem bil zažitja primerjan že z glavnovložnim v filmu Priti bejbi, pa s ta glavnim v sizifovskem Fickaraldu, pa s ta spodnjim hudičevskim pevcem, ki mu je uspelo zažvrgoleti s Kajli Minok, pa s slovenskim lepotcem, ki je odigral eno tevedoberdanskih vlog, danes pa sem od mladenke fasal še, da sem sličen še drugemu (prvi je Hju Grent, ki pa mi je grd) najpomembnejšemu igralcu v filmu Devet mesecev, ne, ne Devet tednov in pol. En nedeljski slikar Gogen se je spraševal, kdo smo, kam gremo, pa od kod smo prišli, meni pa ni jasno: kdo sem, sem si sploh podoben?

21. 3. Zagledam na cesti asfaltni amija – in se spomnim, kako je včasih generacija naših fotrov natihem tekmovala. Najprej si eden kupi ami 6, nato ga drugi sesuje z amijem 8, tretji dobi polčas z lado, četrti dokončno osvoji pokal z renaultom 12. Večine tekmovalcev ni več, bolidi ostajajo.

26. 3. Z dnevom, no, nočjo zamude preberem esemes jarega očeta, ki mu je partnerka povila otroka, še več, sina. V pičlih devetih urah. Ker številke nisem poznal, sem bil sicer srečen, pa četudi za neznanca, ki me je ponesreči obvestil o neizmerni sreči. Pa le pokličem, enkrat, dvakrat, trikrat ... Pa se oglasi službeni znanec, mlajši od mene, mu takoj povem, kako sem sam rojstvo prvega otroka, pravzaprav deklice, popraznoval s prijateljem v dvoje, z makaronflajšem in enim pirom za počez. Čez dva dni pa sem s ta drugim frendom navsezgodaj osvojil zimsko Debelo peč in na vrhu izkričal zanos. Potem pa se spustil (z enim pirom za počez) proti porodnišnici, k njima.

28. 3. Ako so v časopisu objavljeni trpeči, revni, odrinjeni otroci, neoziraje se na to, da v ovekovečenje privolijo starši, je zadeva neokusna, neetična, celo onkraj tega, onega zakona, otroška zacahnanost, nemoč je multiplicirana. Ko pa odrska ali ... diva po treh mesecih svoj plod, ko le malo človekolik postane, flešem nastavi, na podlagi razpisa, katera revija da več pod materin palec, je pa nekaj povsem drugega, ker je lepo. Sam bistvene zlorabljalne razlike med medijsko povnanjeno revo in celofansko srečo ne vidim. Vidim le, da ubožni starši potrebujejo pomoč, bogati pa psihiatra.