Trendi: Prekariat

Svetovna gospodarska kriza je pokazala vso krhkost mlade generacije na trgu delovne sile. Po podatkih Mednarodne organizacije za delo je bilo konec leta 2010 na svetu več kot 75 milijonov mladih brez dela. Številke so se drastično povečale s krizo leta 2008: medtem ko je brezposelnost v desetletju pred tem naraščala v povprečju za 100.000 brezposelnih na leto, se je po podatkih ILO v obdobju med 2007 in 2008 povečala s štirimi milijoni in pol mladimi brezposelnimi. To so podatki brez primere. Kriza je ustvarila nov družbeni razred – z začasnimi pogodbami in prekarnimi delovnimi mesti je nastal »prekariat«.

Živimo v času, ko je glas mlade generacije čedalje slišnejši, denimo s protesti v arabskem svetu in z gibanjem Okupirajmo, in vendar mladi nimajo ne politične ne ekonomske moči. Med njimi je vedno več takih z univerzitetno izobrazbo, in tudi njim ni nič laže dobiti dela. Tudi oni postajajo del vedno številčnejšega sloja prekariata, mladih ljudi, ki so tako rekoč brez možnosti, da bi dobili spodobno službo ali da bi spodobno zaslužili. Nanje so opozorili goreča predmestja Pariza, ulični spopadi v Atenah, množične demonstracije v Madridu in nemiri v Londonu.

Mladi so prva žrtev krize. Trenutno je v Evropi več kot petina Evropejcev, starih od 15. do 24. let, ki nimajo dela. Številka je evropsko povprečje, ki prikriva velike razlike v posameznih državah članicah: v Španiji, ki ima najvišjo brezposelnost v Evropski uniji, je brez dela več kot 40 odstotkov mladih, v baltskih državah in v Grčiji vsak tretji, v Italiji, Poljski, Madžarski in Švedski vsak peti mladi. Tisti, ki naposled pridejo do dela, večinoma dobijo prekarna delovna mesta. Ta prinašajo negotovost, življenje nekje vmes, v limbu.

Prekariat je novi nevarni družbeni razred, pravi britanski ekonomist Guy Standing, ki je lani napisal knjigo o tej temi. Doslej smo ga opazovali na majskih paradah in organiziranih protestih, toda stvari se hitro spreminjajo, prekariat postaja številčnejši in oblikuje svoje zahteve in čeprav je mednarodno gledano fragmentiran, gre za množice negotovih ljudi, ki imajo delo za določen čas, so brez možnosti za profesionalni razvoj, so nezadovoljni in jim ni všeč prihodnost, ki jo vidijo pred seboj. Počutijo se kronično odvečne. V bogatih družbah narašča število ljudi, ki nimajo ekonomske varnosti, tisti s prekarnimi delovnimi mesti so v podobni pasti, kakršna je past revščine, iz katere se je zelo težko izviti.

Omenjeni britanski profesor govori o treh skupinah, ki sestavljajo novodobni prekariat: še pomembnejši od mladih se mu zdijo marginalizirani starejši delavci, ki so ob svoj družbeni status in materialno varnost in ki za svoje tegobe krivijo tujce. Resnična nevarnost za današnji družbeni red so ekstremistične politične stranke: Evrope ne bo ogrozil prekariat, temveč vzpon populističnih protievropskih strank kot Marine Le Pen v Franciji ali Geert Wilders na Nizozemskem. In, vemo, evropski politiki na ta trend nimajo odgovora. Dodaten problem je, da so tudi politiki glavnega toka – do nedavnega Silvio Berlusconi in zdaj Nicolas Sarkozy – populisti, ki pri pridobivanju političnih točk trgujejo s strahom domačega prekariata.