Tiskane izdaje
Švica se je pred dnevi odločila, da bo reaktivirala zaščitno klavzulo v sporazumu z Evropsko unijo in priprla vrata delavcem iz srednje- in vzhodnoevropskih držav. Uvaja kvote za priseljence iz osmih držav, ki so se pridružile Uniji leta 2004. Gre za simbolni akt: vlada v Bernu sporoča svojim državljanom, da ob notranjepolitično sporni temi priseljevanja ni nemočna in da zna ukrepati. Podobno se dogaja vsepovsod, med drugim v Franciji; na valu strahu in krize je zgodovinsko zmago dosegla Marine Le Pen in z več kot 18 odstotki glasov presegla rezultat svojega očeta, ustanovitelja Nacionalne fronte, ki je pred desetimi leti prišel v drugi krog francoskih predsedniških volitev.
Ravnanje švicarske države se prilega evropskemu ravnanju, v času krize so se na stežaj odprla vrata politiki, ki koketira s populizmom in ksenofobijo. Pravosodna ministrica Simonetta Sommaruga je razložila, da so kvote posledica povečanega priseljevanja z Vzhoda, ki ga je bilo treba omejiti. Od prvega maja bodo izdali 2179 rezidenčnih in delovnih dovoljenj državljanom iz Poljske, Češke, Madžarske, Slovaške, Estonije, Litve, Latvije in Slovenije. Čeprav je Švica od lani članica schengenskega območja, ki dovoljuje brezvizumska potovanja, uvaja omejitve s pojasnilom, da je lani prišlo deset odstotkov več prišlekov od povprečja prejšnjih treh let. Evropska unija je označila ukrep za diskriminatoren in kršitev sporazuma med Švico in EU, uradni Bern je pozvala, naj vse državljane EU obravnava enako. »Švica nima pravice delati razlik med članicami.« Državljani iz petnajstih članic, recimo iz Nemčije, Francije, Britanije, Italije, Španije, bodo še naprej imeli neoviran dostop na švicarski trg dela.
Toda v državi, kjer politiko kroji skrajno desna, nacionalno konservativna stranka Christopha Blocherja, in ta je že zbrala podpise, s katerimi lahko vlado prisili v refendum, je v ospredju demagogija. Vmes se je oglasila zveza švicarskih kmetov in izrazila nezadovoljstvo, ker bo omejitev poceni delovne sile iz vzhodnoevropskih držav povečala proizvodne stroške. Uvedba priseljenskih kvot pa rabi notranjepolitičnim interesom švicarske politike, s tem vlada kaže, da ni neobčutljiva za priseljevanje in da kljub sporazumu z Evropsko unijo ni pozabila na strahove švicarskih državljanov.
Ne samo v Švici, povsod sta gibali politike strah in kriza. Na Nizozemskem je padla vlada, potem ko ji je odrekel podporo Geert Wilders, politik, ki trdi, da je Evropa v zadnji fazi islamizacije, v zadnjem času pa je usmeril gnev na Vzhodnoevropejce. V Franciji sta François Hollande in Nicolas Sarkozy skupaj dobila 55 odstotkov glasov, preostalo pa večidel ekstremista: na skrajni levi »kultivirani radikalec« Mélenchon, na drugi strani političnega spektra naslednica francoskega fašizma Le Penova; oba sta poudarjeno protievropska. Hkrati se Nemčija in Francija zavzemata za omejitev schengena in ponovno uvedbo mejnega nadzora. Čemu odprte meje, če terjajo omejitve? To zadnje je vabilo nacionalistom, populistom in skrajni desnici.
Spodbujanje strahu je redkokdaj dober recept in za varnost redkokdaj poskrbijo politiki, ki s prstom kažejo na priseljence in iščejo grešne kozle.
